Doroteja Rogelja Majerič, vodja kriznega centra Koper, s sodelavkami že štiri mesece predstavlja nadomestno družino dvema otrokoma iz Afganistana. V Slovenijo sta prišla sama, brez staršev. Pobegnila sta pred vojno. V Evropi nimata nikogar od sorodnikov ali znancev, ki bi ju lahko sprejel. »Kaže, da se bosta ustalila v Sloveniji,« pravi Rogelja-Majeričeva. »Vprašanje pa je, kako bomo lahko zanju poskrbeli.«
Država jih pripelje, potem zapre vrata
Afganistanska fanta sta dva izmed desetih otrok brez spremstva, mlajših od petnajst let, ki so trenutno nastanjeni v različnih kriznih centrih po državi, čeprav ti niso bili ustanovljeni za begunske otroke, saj slednji potrebujejo poseben pristop. Poleg tega krizni centri – to so običajno hiše ali stanovanja v urbanih središčih – niso namenjeni dolgotrajnemu bivanju. Tja centri za socialno delo namestijo otroke, ki jih je treba iz njihovih družin naglo umakniti na varno. »Oba otroka iz Afganistana sta pri nas že štiri mesece,« pravi vodja koprskega centra. Osnovna namestitev zanju ni problem in nihče jima ne odreka gostoljubja. Ravno nasprotno – z veseljem skrbijo zanju. Vendar poudarjajo, da so takšni primeri za krizni center izjemno zahtevni, predvsem pa so – sistemsko neurejeni. »Begunske otroke dobimo krizni centri dobesedno sredi noči, potem pa se moramo znajti, kakor vemo in znamo,« je Rogelja-Majeričeva opisala stisko. »Zelo težko pridemo do prevajalcev in odgovorni, ki naj bi nam povedali, kako naj ravnamo, se ne odzivajo ustrezno. Ko kličemo na pomoč državo, nam na ministrstvih pravijo le, da bodo sklicali sestanek in sporočili rešitve, in zaprejo vrata. Mi pa naj nekako preživimo.«
Brez zdravstvenega zavarovanja
Krizni centri načeloma begunskih otrok brez spremstva ne zavračajo. Zavračajo pa jih druge ustanove za otroke brez družin, saj da zanje »niso pristojni«. Ko so jih šest želeli namestiti v kranjski dijaški dom, se je zoper njih dvignila celo »ulica«. Petindvajset jih trenutno živi v azilnem domu v Ljubljani, kar pa je za otroke neprimerna rešitev. Nekatere otroke policija odpelje tudi v Center za tujce v Postojni, ki deluje kot zapor. Tako je že od leta 2004, ko je slovenska policija sama prvič predlagala, naj država ustanovi medresorsko skupino, ki bo nastanitev begunskih otrok uskladila z obveznostmi, ki jih narekujejo mednarodne konvencije.
Dvanajst let kasneje medresorska delovna skupina – zdaj jo vodi državni sekretar Boštjan Šefic z ministrstva za notranje zadeve – še sestankuje.
Prejšnji teden so se na velikem posvetu zbrali Slovenska filantropija, ki skrbi za mladoletne migrante brez spremstva, centri za socialno delo, krizni centri, ministrstvo za notranje zadeve ter zastopniki otrok, ki so v skladu z zakonom dodeljeni otrokom, ki jih policija zadrži ob prehodu meje. »Razočaranje nad sistemom, pomanjkljiva ureditev področja zakonitega zastopanja in skrbništev, zakoniti zastopniki se počutijo 'vrženi' v sistem. Enako tudi krizni centri za mlade. Otroci imajo veliko potrebo po psihološki podpori, potrebujejo vzpostavitev vezi z ljudmi, nova znanja in spretnosti. Potrebujejo enako obravnavo kot slovenski vrstniki, saj so osnovne potrebe vseh otrok enake,« so naštevali udeleženci.
Ena od zastopnic je povedala, da je begunskega otroka, ki ji je bil dodeljen, morala s svojim avtomobilom peljati k zobozdravniku, saj je imel tako hudo vnetje, da bi lahko utrpel trajne posledice. Ker država ni poskrbela za njegovo zdravstveno zavarovanje, je morala predložiti tudi svojo zdravstveno kartico. Prevajala pa je njena znanka – po telefonu iz Maribora.
Profesionalizacija skrbništev
»Slovenska filantropija s še nekaterimi nevladnimi organizacijami že več let opozarja na nesprejemljivo situacijo,« pravi Marina Uzelac, ki vodi program pomoči otrokom brez spremstva pri tej organizaciji. »Vendar se nič ne spremeni.« Poznavalci pravijo, da je za zdaj v Sloveniji situacija še obvladljiva, saj je otrok relativno malo. A kaj so bo zgodilo, če jih bo prišlo več sto?
Država trenutno z razpisom išče zakonite zastopnike, ki bi prevzeli skrb za pravne interese malih beguncev. »Po našem mnenju je zakonitih zastopnikov trenutno sicer dovolj, vendar njihov položaj ni sistemsko urejen: usposabljanje, ki so ga deležni zakoniti zastopniki, ni zadostno, država ne daje jasnih smernic za njihovo delo, stroški njihovega dela in nagrade niso redno izplačane,« pravi Uzelačeva.
V državah z več mladoletnimi begunci se je dobro izkazal sistem »profesionalizacije« skrbništev, da torej država – če že skrb prenaša na zasebnike – poskrbi za njihovo plačilo. »Dober primer tovrstne ureditve je organizacija NIDOS na Nizozemskem,« pravi Marina Uzelac.
