Osmega aprila je v Center za tujce v Postojni prispela osemčlanska sirska družina, najmlajši otrok je bil star nekaj dni, najstarejši 13 let. Predtem so na Švedskem zaprosili za azil. Po pol leta jim je bilo dovolj čakanja, kupili so vozovnice za vlak in se odpravili nazaj proti domu. Do slovensko-hrvaške meje je pot tekla gladko, čeprav so jih v Avstriji, kot je dejal Mohamed (ime je izmišljeno, op.p.), oče šestih otrok, legitimirali. Avstrijskim policistom so povedali, da nameravajo po balkanski poti v Turčijo, od tam pa na sirsko stran meje, kjer imajo v begunskem taborišču v kraju Atme znance in sorodnike. Družina bi si poskušala urediti življenje v njihovih socialnih krogih, medtem ko bi Mohamed poskušal najti delo na turški strani meje. To se jim je zdela boljša možnost kot čakanje na mednarodno zaščito v Evropi. Potovali so skupaj z Mohamedovim bratrancem in njegovo ženo, ki sta prav tako pristala v Centru za tujce v Postojni.
»Na Švedskem je bilo kot v zaporu. Bilo nam je dolgčas, imeli smo težave zaradi jezika. Živeli smo sredi ničesar, najbližje mesto je bilo kakšnih 25 kilometrov stran. Snežilo je, pritiskal je mraz, zato so otroci dobili kožno bolezen. V šolo niso hodili, vsak dan so imeli le tečaj švedščine, ki pa so ga prenehali obiskovati, ko so zboleli,« je povedal Mohamed. Še huje so se počutili ob negotovosti, ali bodo dobili mednarodno zaščito, in ker niso vedeli, kdaj se bo postopek končal. »Zdaj smo zaprti tu v Postojni, kjer bi se otrokom skoraj zmešalo.«
Kljub temu se ni veselil poti nazaj na Švedsko. Ko smo se pogovarjali z njim, je bilo le še nekaj dni do odhoda. »Na Švedskem nam niso dali ničesar. Popolnoma sem razočaran. V vojni so nam letele rakete nad glavami in vendar nismo bili depresivni, v Evropi pa smo. V Siriji me lahko ustrelijo, a se lahko vsaj borim za svoje življenje.« Tisto, za kar ni našel besed, je povedal njegov upadli obraz.
Dvanajstega maja so družino v skladu z dublinskim sistemom vrnili v državo, v kateri je zaprosila za mednarodno zaščito, na Švedsko. Njihova sorodnika, s katerima so pripotovali v Slovenijo, sta tisti dan ostala v Postojni. Njun primer je drugačen. Sprva so slovenski organi preko dublinske baze podatkov ugotavljali, katera država je pristojna zanju, Madžarska ali Nemčija, kajti za mednarodno zaščito sta najprej zaprosila v teh dveh državah, šele nato na Švedskem. Naposled so ugotovili, da jima je Nemčija že podelila status beguncev, a jima še ni izročila dokumentov, ki bi to izkazovali. Mohameda, ki takrat tega še ni vedel, je skrbelo za bratranca in njegovo ženo, kajti želeli so ostati skupaj, a jih je dublinski sistem ločil. »Bratranec je zelo potrt, ker bosta z ženo tu ostala sama.« Ker so ugotovili, da imata bratranec in njegova žena že status begunca, sta nekaj dni zatem Postojno lahko zapustila tudi onadva in ubrala prosto pot.
Mohamedova družina ni edina, ki ima dovolj čakanja v primežu evropske birokracije. Podobnih primerov, ko so se ljudje odločili vrniti s severa proti jugu, je več. Nekateri na poti naletijo na kakšno nepričakovano nesramnost, kakršna je presenetila Sirca, ki je prek severne meje prišel peš v Slovenijo. Pokazal nam je plačilni nalog v višini 580 evrov, 500 evrov zaradi nedovoljenega vstopa v državo in dvakrat po 40 evrov zaradi prometnega prekrška (ker po vozišču ni hodil v skladu s predpisi in ker ponoči na cesti ni bil primerno označen oziroma osvetljen). Če se ti ljudje ne izmuznejo policiji, ponavadi naletijo na isto težavo – ne morejo nadaljevati poti proti domu, ampak se morajo vrniti v državo EU, v kateri so dali prstne odtise oziroma zaprosili za mednarodno zaščito.
»To so birokratski absurdi, norčevanje iz prava in zdravega razuma. Namesto da bi jih pustili, da se po istem koridorju, po katerem so prišli, vrnejo, jim raje dodatno otežujemo preživetje, tudi psihično, tako da jih bomo na pol poti zaustavili, jim plačali pot nazaj na Švedsko ali v Nemčijo, tam spet bivanje v kdo ve kakšnih centrih in še enkrat celo pot nazaj domov,« je takšno prakso komentiral nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic.
Toda zaenkrat še prevladuje jezik birokracije, ta pa pravi naslednje: po dublinski uredbi je za vračanje v izvorno državo pristojna država, v kateri je bil sprožen azilni postopek. Pa tudi ta utegne imeti hude težave pri vračanju, še posebno ljudi iz držav, v katerih je vojna. »Imeli smo več primerov, ko so se družine želele vrniti v Sirijo, kar pa ni mogoče. Vse smo poskušali storiti v sodelovanju z nevladnimi in mednarodnimi organizacijami, vendar Sirija ni varno območje, zato tisti, ki bi radi domov, tja ne morejo,« je pojasnil vodja Centra za tujce Jože Konec. V Sirijo zaradi vojnih razmer ni mogoče niti prostovoljno vračanje, kot je z naslonitvijo na Mednarodno organizacijo za migracije (IOM) sicer mogoče v nekatere druge države, kot so Afganistan, Irak in Iran. »Da smo si na jasnem: prisilnih vračanj v te in še veliko drugih držav ni. V zadnjem letu ni Slovenija v državo izvora prisilno vrnila niti ene osebe, se pravi da bi jo policisti spremljali in pri tem uporabljali prisilna sredstva. Vedno so potovali sami, z rednimi linijami.« Zatakne se tudi, ko želijo Sirci v katero drugo državo bliže domu. »Imeli smo primer, ko se je del sirske družine vračal iz Nemčije, del je bil v Turčiji. Preko veleposlaništva smo poskušali družino združiti v Turčiji, a ni šlo. Niso jih sprejeli, ker niso turški državljani.«
Podobno zgodbo nam je povedal Sirec (podatke o njegovem imenu in priimku hranimo v uredništvu, op.p.), ki je iz Avstrije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, želel priti v Idomeni na makedonsko-grški meji, ker je tam obtičala njegova družina. V Sloveniji so ga zaustavili in ga namestili v Postojno, kjer je, obupan, ker ni imel novic o svoji družini, čakal, da ga napotijo nazaj v Avstrijo. Podobno kot Mohamed je zatrjeval, da v Evropi ni nič bolje kot v vojni: »V Siriji te lahko ustrelijo, tukaj pa te lahko zaradi birokracije zadane kap.« Rad bi našel družino in potem odšel v Sirijo ali Turčijo, kjer je živel več let, a se mu vsaj za zdaj želja še ne bo uresničila, kajti Slovenija ga je že vrnila v Avstrijo.
Če prisilnega vračanja praviloma ni, kaj se zgodi s tistimi, ki ne dobijo mednarodne zaščite in nočejo domov? Že najbolj splošna statistika razkriva, da velika večina ljudi, ki zaprosijo za mednarodno zaščito v Sloveniji, te pri nas ne dobi. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je bilo lani rešenih 265 primerov, 45 ljudi (17 odstotkov) je dobilo mednarodno zaščito, 87 prošenj je bilo zavrnjenih, v 89 primerih je bil postopek ustavljen, v 44 primerih pa je bila prošnja zavržena. Kot pravi pravnik Miha Nabergoj iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC), ki v azilnih postopkih zastopa begunce, ima pri priznavanju mednarodne zaščite (statusa begunca ali subsidiarne zaščite) Slovenija zelo stroge standarde. Pri tem opozarja: »V azilnih postopkih ni treba z gotovostjo ugotoviti, ali obstajajo razlogi za pridobitev azila ali ne, ampak morajo prosilci to dokazati z zadostno verjetnostjo. Naše notranje ministrstvo je pri tem prestrogo. Hočejo biti povsem prepričani, da je nekdo upravičen do mednarodne zaščite. To ni v skladu z evropskimi direktivami, ki narekujejo, da bi morali mednarodno zaščito priznati tudi, kadar obstaja dvom.« Če to primerjamo s kazenskim pravom: Slovenija ne odloča v duhu načela in dubio pro reo oziroma v dvomu v korist obdolženca – več prosilcev za azil nam je zatrdilo, da se v azilnem postopku in med zasliševanjem dejansko počutijo kot na zatožni klopi. Biti prosilec za azil je podobno kot z ruleto: če v neki državi Evropske unije mednarodne zaščite ne dobi, bi jo v kateri drugi dobil.
Pri delu s prosilci za azil je Miha Nabergoj opazil še druge razloge za negativne odločbe, kot je denimo institut notranje zaščite. Če ministrstvo ugotovi, da bi se prosilec lahko zaščitil tako, da bi se obrnil na organ v izvorni državi, izda negativno odločbo. »Ministrstvo odloči v smislu: v redu, preganjajo te talibani, ampak nisi zadostno izkazal, da si poskušal najti zaščito v izvorni državi. Zakaj nisi šel na policijo in zakaj ti ni mogla policija pomagati?« je pojasnil in izpostavil, da so prosilci še pogosteje zavrnjeni na podlagi instituta notranje razselitve. »Marsikateri Afganistanec dobi negativno odločbo, češ, saj je Kabul varen, lahko bi se preselil tja. Podobno veliko Iračanov dobi zavrnitev s sklicevanjem na Bagdad in iraški Kurdistan, češ, v Iraku sicer so neki konflikti, ampak poročila kažejo, da so posamezni deli države varni. Glede tega je Slovenija veliko bolj stroga kot kakšne druge države.« Leta 2014 na primer nihče od 76 prosilcev iz Afganistana in dvanajstih iz Iraka ni dobil mednarodne zaščite, medtem ko je v Evropski uniji po podatkih Eurostata več kot dve tretjini prošenj Iračanov in Afganistancev rešenih pozitivno. Včasih so pri dokazovanju upravičenosti prošnje ovira tudi jezik, kulturna razlika in prevajalci, nad katerimi se nam je pritožilo več prosilcev.
Miha Nabergoj je razložil, da je v praksi tako, da večina prosilcev iz azilnega doma, potem ko dobijo dokončno zavrnitev, odide v kakšno drugo evropsko državo (mnogi to naredijo še pred koncem postopka, na kar kaže podatek o ustavljenih postopkih). Peščica tistih, ki tega ne storijo, pa je premeščena v Center za tujce, kjer se začne postopek vračanja. V Centru za tujce so lahko največ šest mesecev. Nato jim odprejo vrata, odidejo na svobodo in lahko dobijo dovoljenje za zadrževanje v Sloveniji. Seveda brez statusa begunca ali subsidiarne zaščite, brez dovoljenja za delo in le s pravico do nujne zdravstvene oskrbe ter izplačila denarne pomoči.
»Potem so prepuščeni sami sebi. Mnogi gredo v drugo državo, kjer se poskušajo izogibati policiji, ali pa tam zaprosijo za azil in upajo, da jih ne bodo po dublinski uredbi vrnili v Slovenijo. Ko si enkrat v taki situaciji, moraš imeti veliko sreče, da te ne vrnejo. Te mehanizme namreč različne države v različnih obdobjih različno uporabljajo. V zadnjem času ljudi bolj dosledno vračajo zaradi prezasedenosti kapacitet in političnih razmer.«
Ko se tujec znajde v takšnem položaju in ostane v Slovenji, mu vsaj na papirju še vedno ostane nekaj malega upanja, da bo po več letih ujetosti v mlinih birokracije le dobil možnost za dostojno življenje. Zaradi načela nevračanja ima po dveh letih dovolitve za zadrževanje možnost dobiti dovoljenje za začasno bivanje v Sloveniji. Kako je s tem v praksi, ve Matevž Krivic. Pozna zgodbe družin in posameznikov, ki jim je policija štirikrat po šest mesecev podaljšala dovolitev za zadrževanje, ker jih ni bilo mogoče vrniti v izvorno državo, nato pa so dobili dovoljenje za začasno bivanje za dve leti z možnostjo podaljšanja.
»Teh ljudi v Sloveniji ni veliko, toda že več kot štiri leta jim ta 'pravna in socialna država' ne dovoli niti delati niti prejemati denarne socialne pomoči. Prva tri leta so jim socialno pomoč zavračali s škandaloznim izgovorom, da jim sicer ta pravica po zakonu nedvomno pripada, a da v zakonu ni dovolj jasno zapisano, katero ministrstvo jim jo mora izplačevati. Potem ko je bila s prvim januarjem 2015 ta domnevna 'nejasnost' v zakonu odpravljena, se jih zdaj poskušajo znebiti tako, da teh dovoljenj nočejo več podaljševati z izgovorom, da se zdaj lahko vrnejo v svoje države, čeprav je vsakomur, ki bere časopise, jasno, da se v teh državah v zadnjih letih preganjanje ni zmanjšalo, ampak kvečjemu še povečalo.«
Matevž Krivic dodaja, da jim še v nobenem primeru ni uspelo skozi »birokratski beton« prodreti do ustavnega sodišča. »Še vedno upam, da nam bo to uspelo, preden bodo sorodniki in prijatelji teh ubogih ljudi, ki jih vzdržujejo namesto države, ki je vse to zakrivila, dokončno omagali. Kaj bo potem, si ne znam predstavljati.« Navedel je tudi primer dveh romskih družin s Kosova z bolniki in šolajočimi se otroki: »Prav zdaj, po desetih letih mirnega bivanja in šolanja v Mariboru, bi jih radi kar deportirali, pa jim ne bo uspelo.« Optimizem gradi na novejših sodbah evropskega sodišča za človekove pravice, »ki od držav zahtevajo, da ljudem z 'dolgotrajnim toleriranim bivanjem v državi' priznajo pravico do zasebnega življenja tam, kjer so si ga v teh letih ustvarili, in da so jim dolžne legalizirati bivanje v državi tudi v nasprotju z zahtevami domače imigracijske zakonodaje«.
Tisti, ki ne dobijo mednarodne zaščite in se ne vrnejo v izvorno državo, tako postanejo brezpravni. Še precej več jih je v drugih evropskih državah, kajti številke v Sloveniji so v primerjavi z 286.000 negativnimi odločbami (48 odstotkov) na prvi stopnji in 157.300 na pritožbeni (86 odstotkov) v EU v letu 2015 kot kaplja v morje. Ti ljudje, ki jih evropske države pogosto ne morejo vrniti v izvorno državo, pa so potencialni kandidati za životarjenje in brezpravno beganje po Evropi.
Se tako ustvarja nova kategorija izbrisanih? »Ja, lahko bi tako rekli. V Evropi je ogromno takšnih migrantov. S povečanjem števila beguncev in migrantov bo to v prihodnjih letih še večji problem oziroma bo še več izbrisanih, če jih tako imenujemo,« je sklenil Miha Nabergoj.
