»V Postojni ni center za tujce, to je zapor, jaz pa nisem kriminalec,« je s pomočjo tolmača za arabski jezik poudarjal 20-letni mladenič, ki je v Slovenijo iz Nemčije prišel konec julija. S pomočjo svetovalke za begunce Tine Remškar s tožbo proti državi izpodbija ukrep omejitve gibanja. To je že četrta tovrstna tožba.
Sirec je na sodišču povedal, da je dvakrat zapustil Sirijo, nazadnje decembra lani, »ker bi sicer umrl v državi, kjer divja državljanska vojna«. Tako kot za večino beguncev, ki je šla skozi Slovenijo, je bil njegov končni cilj Nemčija. V Nemčiji je zaprosil za azil, a so organi medtem ugotovili, da je svoje prstne odtise pustil na Hrvaškem, zato tam sploh niso obravnavali njegove prošnje za azil, temveč se je znašel v dublinskem postopku. Ta določa, da se prosilca za azil vrne v tisto državo, kjer naj bi že izrazil željo po mednarodni zaščiti in kjer so mu bili odvzeti prstni odtisi. Med čakanjem na predajo pristojni državi, torej Hrvaški, je pobegnil. Sedel je na avtobus in se iz Nemčije prek Avstrije pripeljal v Slovenijo, v Ljubljani pa kupil vozovnico za Dobovo, kjer so ga prijeli slovenski policisti. Ves čas postopka je vztrajal, da je v Sloveniji zaprosil za azil, da so mu v vseh državah vzeli prstne odtise in da ne želi iti na Hrvaško.
“Nisem žival, potrebujem svobodo”
»Slišal sem, da je Slovenija majhna država in bi lahko hitro dobil azil. Lahko bi živel tukaj skupaj z družino, žena in enoletni otrok sta trenutno v Grčiji. Če mi bodo ugodili, ju bom skušal pripeljati sem,« je pojasnil Sirec.
Namesto v azilni dom v Ljubljani, je poudaril, pa so ga odpeljali v center za tujce, kjer so mu zaradi begosumnosti (ker je zbežal iz Nemčije) izrekli ukrep omejitve gibanja.
»V sobi nas je pet, poskrbljeno je za hrano in spanje. A jaz nisem žival, tam pa živim kot žival. Potrebujem in hočem svobodo, ne le hrane in postelje. Ob šestih nas zbudijo, ob 22. uri moramo spat. Eno uro na dan smo lahko v telovadnici, sicer pa smo ves čas zaklenjeni v sobi in pod nadzorom policije. Ne vem, zakaj ta ukrep, a raje umrem v Siriji, kot da sem v tem zaporu,« je povedal. Ko so mu pojasnili, da ima omejeno gibanje, ker je begosumen, je zatrdil, da ne namerava nikamor pobegniti.
»Ne bi pobegnil, tudi v Slovenijo sem prišel prostovoljno, zato ne razumem, zakaj bi zdaj hotel zbežati,« je pojasnil in dodal, da je v centru za tujce psihično zelo obremenjen, da tudi sotrpini v centru čutijo podobno.
Ukrep traja tri mesece
Vanda Trivkovič, pooblaščenka ministrstva za notranje zadeve iz sektorja za mednarodno zaščito, je vztrajala, da mu je bilo ob prisotnosti prevajalca pojasnjeno, zakaj tak ukrep, in da je sklep tudi podpisal. »Res sem ga, a so mi tudi rekli, da me bodo iz centra za tujce v dveh dneh odpeljali v azilni dom v Ljubljano,« je vztrajal Sirec.
Ukrep je izrečen za obdobje treh mesecev, in sicer gre za čas, potreben za izvedbo postopkov dublinskega sporazuma do izvršljive predaje pristojni državi, v tem primeru Hrvaški. Slovenija čaka še na odgovor iz Nemčije; če se predaje ne opravi v šestih mesecih, odgovornost za begunca prevzame Slovenija. Kot je pojasnila Trivkovičeva, je zato pomembno, da se postopek predaje izvede.
