V siju in senci olimpijskih iger v Riu smo prišli na svoj račun vsi tisti zaljubljenci v resnično in polnokrvno brazilsko glasbeno izpoved. Elza Soares, 79-letna brazilska glasbena legenda, je sicer že lani izdala mini album A Mulher do Fim do Mundo (The Woman at the End of the World), a ga je letos v popolnosti dopolnila z istoimenskim glasbenim celovečercem A Mulher do Fim do Mundo, ki se sliši in bere kot njeno epohalno življenjsko delo.
Neposredna in mogočna
Glasbeno delo, ki nikakor ne zmanjšuje narativne moči njene impozantne dosedanje glasbene kariere niti veličastne diskografije v okvirih sambe, kajti Elza Soares je bila in je ostala najprej velika kraljica sambe. Toda njen zadnji album je več kot samba. Pravzaprav nam Elza skozi scenosled bolj ali manj avtentičnih biografskih skladb razkazuje vso mogočnost sambe, ki ji je na tem diskografskem biseru omogočila, da se klasičen glasbeni izraz realizira skozi improvizacijo marsikaterih kompatibilnih glasbenih žanrov ali, če želite, zvočnih in produkcijskih prijemov.
Zatorej ne preseneča dejstvo, da album A Mulher do Fim do Mundo nagovarja široko paleto poslušalcev, od tistih, ki iščejo simboliko v afriškem popu, pa vse do postpunkovskih otrok tropskih Fugazi. Kdor pozna skupino Fugazi, dobro ve, o čem ta hip pišem ali za kakšen subtilno formatiran in zgoščen zvok gre. Če bi iskali tiste stične zvočno-lirične koordinate v globalnem glasbenem pogledu, bi zadnje Elzino glasbeno delo najlažje primerjali z žlahtnim diskografskim zaključkom Johnnyja Casha. Toda s tem nikakor ne bi zaobjeli vse celote sila avantgardnega albuma, in to ne le za južnoameriški trg. Elzi Soares pod taktirko producenta Guilherma Kastrupa uspeva povezati blišč in bedo, ljubezen in sovraštvo, življenje in smrt sleherne in vsakdanje Brazilije skozi izrazno percepcijo ranjene, a sila ponosne in mogočne ženske. In to gospa počne direktno in brez pardona!
Samba je velika kot Brazilija
V ultimativnem hitu Pra Fuder se seksualna izkušnja ali akt sliši in dojema kot nekaj, kar presega obličje ljubezni in nizkih strasti, na kar smo v svetu raznih cenenih dražljajev in užitkov do onemoglosti navajeni. Ta divji, a nikakor ne razuzdani stampedo emocij se sliši kot nekaj najboljšega iz – lahko bi s polnim zavedanjem in odgovornostjo rekel ali napisal – celotne brazilske rockovske zgodovine. Že v naslednji skladbi Dança se na enem mestu srečata nickcavovska blues rapsodija še iz pionirskih avstralskih časov The Birthday Party in angelsko hripava afrobrazilska južnjaška uteha, ki ju gospa Elza še dodatno zabeli z rahločutno narativnostjo, prilagodljivo tako za poroke kot pogrebe.
Elzin album je samba včerajšnjega in jutrišnjega dne, ki zelo nazorno dokazuje, kako je ta žanr velik – tako, kot je velika Brazilija. Ali povedano z besedami Elze Soares: kakor je veliko brazilsko srce. Njena plošča je eno tistih glasbenih del, ki bi jih skozi literarno izkušnjo lahko poimenovali album s ključem. Pa vendar bi si drznil ugotoviti, da bosta poslušalčeva glasbena imaginacija in predhodna glasbenoizobraževalna nota na tem albumu zagotovo odkrili marsikateri ključ in ključavnico na poti do srca.
