Če vzamemo za primer Slovenijo, bi lahko rekli, da bi bilo pri nas sojenje še počasnejše, nadzor nad policijskim nasiljem manj učinkovit, poprava sistemskih in množičnih kršitev (izbrisani) se ne bi premaknila z mrtve točke, zdravniške napake bi ostajale nepreiskane, zapori bi bili še bolj natrpani itd. Zato je v korist prebivalcev evropskih držav, da ESČP še naprej deluje in se razvija. Drugače mislijo državni voditelji in še zlasti finančni ministri, ki so se pogosto prijemali za glavo zaradi finančno zahtevnih obsodb, še posebej kadar se je ESČP sistemskih in/ali množičnih kršitev konvencijskih pravic lotilo s tako imenovanimi pilotnimi sodbami. Za Slovenijo velja, da je bila nespretna pri izogibanju obsodbam in disciplinirana pri njihovem izvrševanju.
V zadnjih desetletjih so se nad ESČP večkrat zbirali nevihtni oblaki, ki so ogrožali njegov razvoj. Ob prelomu tisočletij je bilo moderno govoriti o tem, da je ESČP žrtev svojega lastnega uspeha, saj je zaradi zaupanja, ki ga je vzbujalo med Evropejci, postajalo vse bolj obremenjeno. V najhujših časih je imelo tudi več kot 150.000 nerešenih pritožb. Privrženci ESČP smo bili zaskrbljeni, ko je Rusija z zavlačevanjem ratifikacije protokola št. 14 onemogočala, da bi se ESČP spopadlo s svojo preobremenjenostjo (z uvedbo odločanja sodnikov posameznikov). Rusija je na srečo popustila, vendar se danes zavrženja, ki so v pristojnosti sodnikov posameznikov, uporabljajo preširoko in preveč formalistično.
Ogrožen obstoj ESČP
Druga skrb iz tistega časa je bila povezana z razmišljanji, da bi si Evropska unija omislila svoje ustavno sodišče, ki bi bilo obenem tudi sodišče za varstvo človekovih pravic. S tem bi na področju varstva pravic vzpostavljali Evropo več hitrosti, ESČP pa postavili na stranski tir. Tudi ta nevarnost ni trajala predolgo, ker se je Evropska unija z Lizbonsko pogodbo (samo)zavezala, da bo pristopila k EKČP. S tem bodo k spoštovanju EKČP zavezane ne le države članice in njihovi organi, temveč tudi organi Evropske unije. Navdušenje nad to za razvoj človekovih pravic pogumno odločitvijo bi bilo nedvomno bolj upravičeno, če ne bi vedno znova prihajalo do zavlačevanja pri realizaciji te odločitve.
Dandanes se nad Palačo človekovih pravic v Strasbourgu zbirajo mnogo bolj nevarni oblaki, ki resno ogrožajo razvoj, pa tudi obstoj ESČP, kakršnega poznamo danes. Posebnost neviht, ki se pripravljajo, je v tem, da se bližajo z Zahoda in Vzhoda, iz Londona in Moskve hkrati. Britanski prvi minister David Cameron je poceni pridobival svojo popularnost z nedostojnimi izjavami o tem, da mu postane slabo, ko sliši za kakšno od sodb ESČP. Zavzel se je za to, da bi vlogo ESČP kot poslednjega zatočišča za varstvo pravic britanskih državljanov prevzelo domače vrhovno sodišče. Njegova vlada je celo desetletje odklanjala izvršitev sodbe ESČP o volilni pravici zapornikov (Hirst v. Združeno kraljestvo), del tiska pa je evropskim sodnikom pripisal, da želijo, da bi morilci volili namesto njihovih žrtev. Tudi Cameronova naslednica Theresa May se je kot notranja ministrica zavzela za odpoved EKČP, čeprav gre za konvencijo, ki je najpomembnejša obveznost sleherne članice Sveta Evrope.
Po zmagi brexita na referendumu je prav, da zelo resno proučimo kritike Združenega kraljestva glede delovanja ESČP. Toliko bolj, ker imajo te kritike na Otoku štiripetinsko podporo tako v javnomnenjskih anketah kot med britanskimi poslanci. Za pretirano grobe lahko štejemo trditve, da se poskušajo evropski sodniki povzdigniti nad nacionalne parlamente, čeprav niso demokratično izvoljeni in nikomur ne odgovarjajo za svoje delo. Tudi očitek o nelegitimnosti evropskih sodnikov je pretiran. Ne gre pa podcenjevati opozoril, da evropski sodniki konvencijo večkrat razlagajo zelo široko in da je danes bistveno drugačna, kot je bila takrat, ko jo je Združeno kraljestvo ratificiralo. Glede sodbe o volilni pravici zapornikov je treba priznati, da nima neposredne podlage v samem besedilu konvencije, na kar so med drugim v odklonilnem ločenem mnenju opozorili tudi dr. Wildhaber, takratni predsednik ESČP, in še štirje evropski sodniki v 17-članskem velikem senatu, ki so glasovali proti sodbi v zadevi Hirst. Sodniki, ki so bili preglasovani, so trdili, da ne nasprotujejo dinamični in razvojni razlagi konvencije, če ta ne gre tako daleč, da bi ESČP začelo prevzemati vlogo pozitivnega zakonodajalca. V konkretnem primeru so se zavzeli za priznavanje širokega polja proste presoje (kar so vsaj deloma upoštevale poznejše sodbe ESČP o volilni pravici zapornikov).
Ruski ustavni zakon
Britanske odpovedi ESČP se verjetno ne da več preprečiti, zaradi drugih članic Sveta Evrope pa bi bilo smiselno, da bi evropski sodniki v sodbe ESČP poleg načelnosti in pravičnosti vnašali tudi nekaj več realizma in diplomacije. V pomembnih zadevah je treba omogočiti dialog s toženimi državami, preden veliki senat dokončno odloči, kako in kaj. Prav tako je smiselno nekoliko večjo vlogo kot v preteklosti nameniti polju proste presoje držav članic, za kar daje podlago protokol št. 15. Ta je bil sprejet na pobudo Združenega kraljestva in kljub pomislekom evropskih sodnikov, vendar čaka na ratifikacijo še 17 od 47 članic Sveta Evrope (pet držav ga ni še niti podpisalo, čeprav je odprt za podpis od sredine leta 2013), da bi se lahko začel uporabljati. Sprememba je seveda bolj v korist evropskih držav kot Evropejcev, njen namen pa je legitimen: omejiti hoče erozijo sistema konvencijskega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Rusija je leta 2015 spremenila ustavni zakon in s to spremembo svoje ustavno sodišče pooblastila, da ocenjuje ustavnost sodb ESČP proti Rusiji in posledično odloča o tem, ali jih je država dolžna izvršiti ali ne. Kritiki ustavnega zakona vidijo temeljni povod za takšno ravnanje v ogromnem materialnem zadoščenju, ki ga je ESČP prisodilo delničarjem Jukosa (1,866.104.634 evrov), čeprav je Rusija že v preteklosti (bolj ali manj neupravičeno) zatrjevala, da jo ima ESČP na piki in da jo obravnava strožje kot druge države. Beneška komisija je zavzela stališče, da ustavni zakon flagrantno krši mednarodne obveznosti Rusije (Dunajska konvencija in 46. člen ESČP). Po njenem mnenju nacionalno ustavno sodišče sicer lahko išče ustavnoskladne načine izvrševanja neke sodbe ESČP, nikakor pa države ne more odvezati obveznosti, ki so ji naložene s to sodbo. Beneška komisija od Rusije zahteva, da ustavni zakon na podlagi teh argumentov spremeni.
Ravnanje Združenega kraljestva in Rusije bi lahko pomenilo začetek konca ESČP, če bi jima sledile druge države članice Sveta Evrope. Slovenije očitno ne bo med njimi, če lahko sodimo po njenem zelo načelnem stališču, da bo dosledno izvršila sodbo v zadevi Ališić, čeprav se z njo ne strinja in jo šteje za krivično. V zvezi z njo je sodnik Boštjan M. Zupančič v svojem ločenem mnenju opozoril, da je ne moremo reducirati na razmerje med deviznimi varčevalci in bankami, temveč moramo upoštevati tudi nerešene probleme, povezane z nasledstvom nekdanje skupne države, in prepoved poslovanja Ljubljanske banke na Hrvaškem, zaradi katere ni prišlo do vračila njenih posojil hrvaškemu gospodarstvu. Upravičeno pa se lahko vprašamo, ali bodo tako načelno kot Slovenija ravnale tudi druge države, ko se bodo znašle v podobni situaciji, na primer Madžarska, Poljska, Slovaška ali Turčija ...
