»Za vsako mesto je takšna evropska ustanova izjemnega pomena,« opozarja ekotoksikolog dr. Boris Kolar. »Od vlade pričakujem, da se bo opredelila do kandidature za novi sedež evropske agencije za zdravila, in zelo bom vesel, če se bo opredelila pozitivno. Podobno pričakujem od predsednika države, ki bi lahko proces motiviral.«

Kolar je biolog, zaposlen v nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano v Mariboru, je strokovnjak za tveganja, ki jih predstavljajo kemikalije v okolju. Že deveto leto sodeluje z evropsko agencijo za zdravila na področju okoljskih tveganj, ki jih predstavljajo veterinarska zdravila v okolju. Do lanskega leta je bil član komiteja za veterinarska zdravila, zdaj pa tam ostaja le še kot član delovne skupine za okolje. Svoje delo namreč nadaljuje v evropski agenciji za varno hrano (EFSA) s sedežem v Parmi.

Brexit ste doživeli na kraju samem, v Londonu.

Delovna skupina za okolje je končala delo natančno na referendumski četrtek. Vzdušje je bilo temačno, ne samo zaradi deževnega in hladnega dne, kot da bi vreme hotelo nekaj sporočiti. Kolege je razplet seveda zelo prizadel. Vedeti morate, da v EMA niso zaposleni zgolj Angleži, v agenciji službujejo ljudje iz vse Evrope, moji prijatelji so iz Nemčije, Španije, Bolgarije, s Finskega. V London so prišli pred več kot desetimi leti, tam so si ustvarili družine, to je njihov dom. To niso migranti. Morebitna selitev institucije bi jih seveda zelo prizadela. Vestno hodijo v službo od jutra do večera – deloholični angleški sistem te pač ne spusti domov pred sedmo zvečer – potem pa izgubiš službo zaradi nekih zmanipuliranih ljudi.

Ko so Britanci glasovali o brexitu, večina bržkone ni razmišljala tudi o takšnih podrobnostih, kot je sedež te evropske agencije. Evropska agencija za zdravila ni neki fikus, ki ga je Bruselj s tajnico vred nekoč preselil čez Rokavski preliv. Je evropska vzporednica ameriškemu uradu za prehrano in zdravila. Je največjo telo EU na britanskih tleh, njen sedež je na Canary Wharfu, ki je obkoljen s centralami mednarodnih bančnih korporacij.

EMA res ni mala stvar. Njena osnovna naloga je promocija in varovanje javnega zdravja in zdravja živali. V praksi se ukvarja z zdravili, ki so v humani in veterinarski rabi. Za vsa zdravila je treba predložiti veliko dokumentacije o učinkovitosti, varnosti, o roku trajanja… Tisti proizvajalec zdravil, ki si želi kakšno zdravilo prodajati po vsej Evropi, lahko dosje vloži pri EMA, avtorizacija pa potem velja za vse evropske države.

Velja poudariti, da je to ustanova s približno 600 stalno zaposlenimi, h katerim je treba prišteti še ljudi, ki v London redno prihajajo na izobraževanja in prakse. Neprenehoma jo obiskuje približno 4500 strokovnjakov iz vseh evropskih članic. Ima pet komitejev, v katerih imajo vse članice Evropske unije vsaj po enega predstavnika in enega nadomestnega predstavnika, komiteji imajo še več delovnih skupin. Dotok ljudi je gromozanski. Za vsako mesto – tudi za kozmopolitanski London – je takšna ustanova zelo velika in pomembna stvar.

Nemški minister za zdravje Hermann Groehe je že dan po brexitu predlagal, da naj se agencijo premesti v nekdanjo zahodnonemško glavno mesto Bonn. »Porurje bi bilo dober sedež za EMA,« je ocenil minister. Na prednosti prestavitve agencije v njihovo državo je sočasno opozorila tudi italijanska ministrica za zdravje Beatrice Lorenzin. Njen predlog: EMA naj se preseli v Milano. Slovenija pa se še ni odzvala, vsaj javno in na formalen način se ni opredelila do lokacije evropske agencije za zdravila, če bo ta morala zapustiti Otok.

Kar sem se neformalno pogovarjal z deležniki, bodisi iz industrije bodisi iz agencije, z univerze, fakultete za farmacijo, vsi podpirajo to idejo. Vsem se seveda zdi zelo pomembna. A treba je vedeti, da je to lahko samo nacionalni projekt, projekt slovenske vlade in slovenske države. Seveda se vsi zavedamo, da bo konkurenca velika, vendar Slovenija nima sedeža večjih evropskih institucij, Ljubljana ima zgolj sedež agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER). Zato se ima vso pravico potegovati za EMA. Ključna ideja je, da gredo agencije tja, kjer je z vsebino povezana tradicija. In to je za Slovenijo eden ključnih dejavnikov, saj imamo zelo močno tradicijo farmacevtske industrije.

Zgolj pobuda vlade na bo dovolj. Potrebna bodo zelo zahtevna in dolgotrajna lobiranja.

Če se naša vlada odloči, da bi kandidirala za sedež agencije za zdravila, to seveda ne pomeni, da ga bo kar avtomatsko dobila, še zdaleč ne. Navsezadnje tudi še ni jasno, ali brexit sploh bo, in če bo, kako bo izpeljan. Zato niti ni znano, ali se bo agencija selila. Pod določenimi pogoji lahko celo ostane v Londonu, čeprav zelo dvomim o tem, saj je interes zanjo zelo velik. Z njo je namreč povezan ogromen pretok denarja. Njen lanski proračun je presegal 300 milijonov evrov, približno 250 milijonov evrov so znašale takse, ki jih je plačala farmacevtska industrija, ob tem pa je le kakih osem odstotkov sredstev iz virov EU.

Kje bi bil po vaši oceni primeren sedež EMA, če bi bila izbrana Slovenija?

Čim izrečeš pobudo, da bi se pripeljalo takšno veliko ustanovo k nam, takoj prejmeš odgovor, kako krasno bi bilo, če bi takšno agencijo dobila Slovenija. In od tega uvodnega stavka naprej pomeni Slovenija – Ljubljana. Kot Mariborčan bi bil seveda za to, da bi bil sedež EMA v Mariboru ali pa mogoče v Novem mestu. Vendar je treba biti realen. Mesto, ki v bližini nima mednarodnega letališča in redne povezave z največjimi evropskimi letališči, ni prva izbira. Po drugi strani pa je Maribor le dobre pol ure vožnje ali petdeset evrov stroškov za taksi oddaljen od letališča v Gradcu.

Evropska agencija za varno hrano (EFSA), v kateri sodelujete zdaj, dokazuje, da evropske ustanove lahko gostijo tudi manjša mesta. Parma ni občutno večja od Maribora.

Res je, pa tudi nekega pametnega letališča nima, saj ves letalski transport poteka z milanskega in bolonjskega letališča. Je pa treba tudi vedeti, da Parma odlično živi na račun Efse, zanjo je to bingo, hotelske zmogljivosti so zasedene, gostilne so polne. Berlusconi je zelo dobro vedel, zakaj je poskrbel, da je ta agencija pristala v domovini parmezana in je le nekaj kilometrov oddaljena od testeninskega giganta Barille.

Menite, da je vlada vsaj neuradno že kaj razpravljala o zamisli, da bi se prijavili za sedež te agencije? Navsezadnje je bil državni sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja nekoč prvi mož Leka. Vsaj on bi moral spremljati to dogajanje.

Prepričan sem, da so na ministrstvu za zdravje seznanjeni s to informacijo, drugo vprašanje je, ali jim jo je uspelo spraviti na agendo vlade.

Če upoštevamo, da sta se Nemčija in Italija oglasili dan po brexitu, EMA ni neki birokratski kikiriki.

Sam sem strokovni sodelavec in pomagam pri reševanju okoljskih problemov, povezanih z veterinarskimi zdravili in dodatki živalski hrani, in ne politični akter, tudi nisem del državne uprave, da bi lahko formalno sprožil to pobudo. Po drugi strani pa se mi zdi, da je pobuda, ki jo predstavljava bralcem, na neki način moja državljanska dolžnost. Zato si želim, da bi se pristojni opredelili do nje, četudi bi argumentirano rekli ne.

V resnici ne vemo, kako se bo ta zgodba razvijala. Prav mogoče je, da bo agencija razpadla na več organizacijskih enot. Kar tudi ne bi bilo narobe, saj bi v tem primeru lahko sodelovali s partnerji in si razdelili del nalog. Verjamem, da bi Slovenija s takšnim prizadevanjem lahko dobila velik združevalni element, podobno kot v filmu Človek je šel na hrib in se vrnil z gore, v katerem so vsi stopili skupaj, da so iz hriba naredili goro. To je morda res misija nemogoče, ampak ali je res uresničitev vsake ambiciozne pobude nemogoča?

Ko ste bili nazadnje v Londonu, ste zagotovo razpravljali o tem, kam bi se lahko selila EMA.

Nekaj smo se šalili in zbadali na to temo. Ampak, simptomatično, v takšnih razpravah kolegov iz anglosaksonskega sveta male države v trenutku izpuhtijo. Na strokovni ravni smo jim lahko enakopravni, drugače pa Evropska unija še zdaleč nima evropske dimenzije razumevanja. Takšne ustanove so po njihovem mnenju lahko v Nemčiji, na Danskem, Nizozemskem, v Angliji, mogoče še v Franciji, Italija in Španija sta že druga liga, medtem ko sta Bolgarija in Romunija zunaj debate. V Grčijo in na Hrvaško pa se vendar hodi zgolj na dopust.

Intervju Boris Kolar agencija za zdravila EMA agencija za varno hrano EFSA brexit