Pobrexitski dnevi ne prizanašajo s politično dramo. Odločitev za brexit je najprej povzročila odstop poraženca Camerona, ki odhaja oktobra. Pred dnevi se je umaknil eden od dveh velikih zmagovalcev Boris Johnson, včeraj pa tudi drugi Nigel Farage.
Skoraj vsak nov dan po referendum prinese kaj presenetljivega, kar na bega mnoge od okoli 17 milijonov volilcev, ki so zaradi zelo različnih razlogov glasovali za odhod iz EU. Hkrati daje upanje okoli 16 milijonom volilcev, ki so glasovali za to, da bi njihova država ostala v EU, in ki množično protestirajo.
Farage se vrača v Evropo
Veliko Britancev je glasovalo za brexit zaradi obeh vodilnih politikov brexitskega tabora. Gospoda zaradi nekdanjega konservativnega londonskega župana Borisa Johnsona, delavci pa zaradi od včeraj nekdanjega vodje stranke UKIP (Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva) Nigela Faragea. Potem ko je odličnjak oportunizma in salonski evroskeptik Johnson šokiral Britance, ker se je nenadoma odpovedal kandidaturi za novega vodjo konservativne stranke, je včeraj za še večji šok poskrbel grdi ksenofobni obraz pubske evrofobije Farage. Farage pravi, da je dosegel več kot svoj cilj in da upa, da bo Britanija prva od članic, ki bodo zapustile EU. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj si o odstopu Faragea, ki ostaja evroposlanec (to je že od leta 1999), misli kar nekaj milijonov revnih in neizobraženih Britancev, ki so glasovali za brexit zaradi njega in njegovega imidža politika iz puba, ki je prijatelj navadnega človeka (za UKIP je na lanskih majskih parlamentarnih volitvah glasovalo več kot štiri milijone Otočanov). Na misel pride pregovor o podganah in potapljajoči se ladji, vendar zelo verjetno ne gre za to, saj se britanska ladja po referendumu ne potaplja, ampak jo nosi sem ter tja. Morda ni nujno, da jo nosi proti brexitu. Bolj verjetno gre za strah obeh glavnih avtorjev brexitskega izida referenduma, da bi s svojo nadaljnjo prisotnostjo v središču pozornosti škodovala svojemu cilju, ker Britance spominjata na vse, s čimer sta zmagala na referendumu. In verjetno gre tudi za željo, da bi ju volilci, ki vse te laži povezujejo z njima, čim prej pozabili.
Pet kandidatov za konservativnega vodjo, med njimi notranja ministrica Theresa May, ki je bila v kampanji proti brexitu, je povsem sprijaznjenih z brexitom kot nečim neizogibnim, kar pri mnogih Britancih morda ustvarja vtis, da je bila za brexit potihoma tudi večina tistih konservativcev, ki naj bi bili proti. Celo Cameron. Vse je mogoče. Konservativna stranka je zdaj, po napovedanem odhodu Camerona in Johnsonovem umiku, lepo pomirjena, razklana pa je Britanija. Farage, ki je bil nekoč v konservativni stranki, je z UKIP kradel glasove svoji nekdanji stranki. Zdaj se umika, stranko, ki bo brez njega ob veliko podpore, pa utegne prevzeti njen edini poslanec v britanskem parlamentu, ki je lani prestopil k UKIP iz konservativne stranke in kar pogosto kritiziral Faragea. Pristaši teorije zarot bi lahko sklepali, da so konservativci vse to lepo načrtovali. Medtem je v opozicijski laburistični stranki velik cirkus, ki ji grozi z razkolom, saj rušijo levičarskega vodjo Jeremyja Corbyna, ki ga sredinska struja krivi za brexit.
