Medtem ko britanska konservativna vlada in vsi kandidati za Cameronovega naslednika poudarjajo, da je brexit dejstvo in da so vsi koraki, ki naj bi vodili v britanski odhod iz EU, stvar političnih odločitev, pravniki opozarjajo, da to ne drži in da mora svojo vlogo odigrati tudi pravo.
V Britaniji so imeli doslej samo tri državne referendume. Prvi je bil leta 1975, ko je velika večina volilcev (67,2 odstotka) glasovala za to, da Britanija ostane v EU, v katero se je včlanila dve leti prej. Drugi je bil leta 2011: o zamenjavi večinskega volilnega sistema z delnim proporcionalnim sistemom. Velika večina je bila za ohranitev večinskega sistema. Tretji je bil 23. junija in prinesel razvpiti brexit.
Preventivna tožba
Veliki večini volilcev se ni sanjalo o tem, da je bil referendum o brexitu posvetovalni. Z drugimi besedami: niso vedeli, da je pravno nezavezujoč in da bi ga lahko parlament, če bi se tako odločila oba domova, poslanski in lordski, v katerem naj bi bila velika večina proti brexitu, ignoriral.
Medtem ko se vladajoča konservativna vlada in vsi kandidati za Cameronovega naslednika vedejo, kot bi bil izid referendum zavezujoč, je znana londonska advokatska družba Mishcon de Reya v imenu še anonimne skupine strank sprožila tako imenovano preventivno tožbo proti vladi, s katero želi poskrbeti za to, da vlada ne bi mogla uporabiti petdesetega člena lizbonske pogodbe EU o odhodu iz unije brez ustreznega zakona, sprejetega v parlamentu. Vlado bodo člani skupine tožili, če ne bodo zadovoljni z njenimi postopki. Družba je najela vrsto znanih advokatov, ki se ukvarjajo z ustavnim pravom. Ta poseg pravnikov v politiko temelji na besedilu petdesetega člena pogodbe o EU, ki določa pogoje odhoda članic iz EU: »Katera koli država članica se lahko odloči za umik iz EU v skladu s svojimi ustavnimi pravili (zahtevami).« Britanski pravniki pravijo, da imajo v svojih rokah toliko močnejši argument, ker je bil referendum posvetovalni, zaradi česar naj vlada ne bi mogla poseči po tako imenovanih »kraljevskih izvršilnih pooblastilih«, s katerimi občasno, a malokdaj, obide parlament.
Advokatska družba Mishcon de Reya zatrjuje, da lahko uveljavitev petdesetega člena lizbonske pogodbe o odhodu – po britanski ustavi – sprožijo samo predstavniki ljudstva (parlament). Če bi Cameronov naslednik izpeljal brexit brez v parlamentu sprejetega zakona, bi ravnal nezakonito. Britanija je sicer ena maloštevilnih držav, ki nimajo pisane ustave: to naj bi tvorila vsa zakonodaja skupaj. Zato nekateri pravniki dvomijo, da lahko družba Mishcon de Reya prepreči brexit brez blagoslova parlamenta. Zunanji minister Philip Hammond, ki naj bi bil pred referendumom proti brexitu, je dvignil glas proti vtikanju advokatskih družb v politični sistem in proti temu, da hočejo spremeniti voljo ljudstva. Ker pa se precejšen del ljudstva, ki je glasoval za brexit, počuti potegnjenega za nos zaradi laži brexitskega tabora, več kot štiri milijone ljudi pa s podpisi na peticiji zahteva nov referendum, je veliko vprašanje, ali si kakršna koli večina volilcev res še želi zapustiti EU.
