Odločitev hrvaškega sabora o tem, da je delo arbitražnega sodišča kontaminirano in da je za Hrvaško ta zgodba za vselej končana, zavezuje vse prihodnje hrvaške vlade k ignoriranju kakršne koli aktivnosti arbitražnega sodišča, ki za Hrvate preprosto več ne obstaja. Saj smo se za reševanje spora na arbitražnem sodišču dogovorili v dobri veri in je zato v 10. členu tudi zapisano: »Obe stranki se bosta vzdržali katerega koli dejanja ali izjave, ki bi lahko zaostrila spor ali ogrozila delo arbitražnega sodišča.«
Po izbruhu škandala lansko leto je Slovenija pravzaprav priznala, da je storila napako: takoj so brez besed s sodišča umaknili agentko Simono Drenik, slovenski sodnik Jernej Sekolec pa je odstopil. O vpletenosti gospoda Karla Erjavca nikoli nismo do konca izvedeli, čeprav se je na posnetkih jasno slišalo, da je gospa Drenikova dejala, da ji je minister omogočil, da je neobremenjena s svojim delom lahko pomagala Sekolcu. Tudi njegove izjave v javnosti, v katerih je prejudiciral končni izid in razsodbo, so odprle številna vprašanja, na katera ni bilo odgovorov, v hrvaški javnosti pa še vedno odmevajo.
S hrvaške perspektive se zdi, da je uradna Ljubljana vse to nelagodje ob odkritju nedovoljenega početja nekako poskušala pomesti pod preprogo in hotela dajati vtis, da se ni nič zgodilo in da je treba vse samo nadaljevati, kot se je začelo s podpisom arbitražnega sporazuma novembra 2009.
Sandra Veljković, avtorica članka, s katerim je v Večernjem listu tudi odkrila afero s podtikanji dokumentov in dogovarjanji s sodniki arbitražnega sodišča, te dni piše: »Reči moram, da so v zadnjem letu dni naše prošnje za intervjuje s slovenskimi funkcionarji, premierjem in zunanjim ministrom vse po vrsti zavrnili.« A bilo bi pomembno, da bi tudi na Hrvaškem slišali jasne in glasne odgovore na mnoga vprašanja, ki se še vedno vlečejo iz načete verodostojnosti dela arbitražnega sodišča in sodnikov.
Spomnimo, da je sodišče po odkritju škandala doživelo velike spremembe. Sekolec je odstopil, na njegovo mesto so imenovali predsednika meddržavnega sodišča Ronnyja Abrahama, ki je imel hitro vsega dovolj. Odstopil je seveda tudi hrvaški arbiter Budisalav Vukas in dolgo se je govorilo, da se nihče od uglednih sodnikov več noče spustiti v ta postopek. Nato so vendarle imenovali nekega Norvežana in nekega Švicarja.
V vsakem primeru je najnovejša odločitev sodišča na Hrvaškem spet izzvala vrsto negativnih odzivov. Nihče namreč ne omenja, kako bi neko odločitev o meji lahko izpeljali in aplicirali, ko pa Republika Hrvaška ne priznava ne dela in ne obstoja arbitražnega sodišča, ki je tudi samo priznalo, da je Slovenija kršila arbitražni sporazum. Na trenutke je vse skupaj podobno propadlemu zakonu, v katerem je vladalo tudi nasilje, toda sodišče noče sprejeti odločitve o ločitvi, tako da obe stranki sili v neprostovoljno skupnost, v kateri ni ne zaupanja ne ljubezni, en partner pa se je za vedno odselil.
Pogosto se citira tudi dunajska konvencija, ki pri pomembni kršitvi dvostranskega dogovora ene strani drugi omogoča, da se sklicuje na kršitev kot vzrok za prenehanje veljavnosti dogovora. V primeru odkritih kršitev, ki ju je zdaj potrdilo tudi arbitražno sodišče, je šlo pravzaprav za kršitev mednarodnega prava in kršitev pravnega reda. Vse, kar je bilo odkrito pri delu slovenskega arbitra in slovenske agentke, je bilo pravzaprav v nasprotju z neodvisnostjo pravosodja.
Slovenija in Hrvaška kot dve sosednji državi, članici EU, nekoč davno tudi skupaj del propadle države, bi morali spodbujati vladavino prava in neodvisnega pravosodja. Ko smo se novembra 2009 dogovorili, kako bomo rešili nerazrešeni mejni spor, smo bili vzor in upanje. Celo papež Benedikt XVI. je januarja 2010 pohvalil Hrvaško in Slovenijo, ki sta imeli pogum, da sta se odločili za arbitražno sodišče.
V tem trenutku morajo politiki na obeh straneh meja najti izhod. Hrvaška je izstopila iz arbitražnega sporazuma, treba je najti novo rešitev in to je realnost. Spet nujno potrebujemo pogumne politike, ki problema ne bodo pometali pod preprogo, ampak se bodo z njim soočili. Dialog morata začeti vladi obeh držav, kot smo to storili leta 2009. Brez fige v žepu in brez skritih namer, da soseda ukanimo in prinesemo okoli.
Hrvaška je spet pred parlamentarnimi volitvami in pričakujemo novo vlado. Medtem ko čakamo, bi bilo dobro, da bi premier Cerar spregovoril tudi v hrvaških medijih in odgovoril na vrsto vprašanj, ki mučijo hrvaško javnost. Če ni vedel (o čemer sem prepričana) za nečedne posle pod mizo, ki jih je potrdilo tudi arbitražno sodišče, bo razumel.
Sporazum, ki sem ga podpisala s Pahorjem, kaže, da se tudi največji spori lahko rešijo, kadar se dela v dobri veri. Zato se tudi ob tem tekstu spominjam najinega prvega srečanja 31. julija 2009 na Trakoščanu, ko nama nihče ni dajal nobenih možnosti, da bi se kar koli lahko dogovorila. A dogovorila sva se. Zdaj je treba nadaljevati pogovore, pri tem pa realno gledati na vse, kar se je medtem zgodilo.
