SDP, vodilna opozicijska stranka, zahteva glasovanje o nezaupnici tako imenovanemu prvemu podpredsedniku vlade Tomislavu Karamarku. Glede na to, da ni mogel sestaviti vlade brez Mosta, nove politične sile na hrvaški politični sceni, se je izjalovilo tako Karamarkovo kot upanje njegove HDZ, da bo postal premier. Sicer pa se od začetka nove vlade nanj gleda kot na glavnega ššefa, saj ima največ vpliva v parlamentu. In ker je on – za roko – v vlado pripeljal premierja Tihomirja Oreškovića.

Opozicija zahteva glasovanje o nezaupnici zaradi vrste afer, ki so prišle na dan in v katerih se pričakuje tudi izjavo komisije za preprečevanje konflikta interesov pri politikih. Tej zahtevi glavne opozicijske stranke SDP se je pridružžila večina poslancev Mosta, ki so v hrvašškem saboru del vladajoče koalicije. Voditelj Mosta Božžo Petrov pa tudi nekateri poslanci te stranke so žže pred tem precej jezno govorili o Karamarkovih zvezah z lobistom Mola. Z Molom pa je Hrvašška v konfliktu, v arbitražži, pri čemer gre za varovanje nacionalnih interesov. A vse to sega šže veliko globlje v preteklost in v sodne postopke, ki bi morali potekati proti Molovim ššefom. Zapleteno, zelo zapleteno in zamotano.

Kot je bilo žže pri sestavljanju in delovanju Orešškovićeve vlade marsikaj povsem novega, česar šše nismo videli, podobno velja za sedanje dogajanje, ko vladajoči iz Mosta napovedujejo, da bodo skupaj z opozicijo rušili svojega partnerja, vodjo HDZ, čeprav zagovarjajo nadaljnje sodelovanje s stranko, katere vodjo hočejo izločiti iz vlade. Iz HDZ udarjajo nazaj iz vseh topov, a najglasnejše in najostrejše so majhne stranke, s katerimi je ššla HDZ v predvolilno koalicijo in kampanjo.

Istočasno je eden od doajenov HDZ, Vladimir ŠŠeks, napovedal »lov na poslance«, ki jih zdaj tako mrzlično išščejo, da česa takega v parlamentu po nastanka svobodne Hrvaške še ni bilo. Vsaka dvignjena roka, vsak glas sta pomembna, ugiba se o kupčijah, prebegih, dvornih in drugih igricah, saj morajo imeti tisti, ki žželijo pregnati Karamarka iz vlade, in tisti, ki ga žželijo zavarovati, vsaj 76 glasov poslancev. Ključ vlade pa ima še naprej v rokah Most in nihče ne ve, ali bodo njegovi poslanci zdržžali pritiske ter ostali dosledni v zahtevi, da se glasuje o nezaupnici.

Ker se je morala do zahteve SDP kot parlamentarne stranke opredeliti tudi vlada s svojim mnenjem v saboru, so mostovci žže opravili prvi preizkus, ko je vseh šest ministrov iz njihovih vrst glasovalo za Karamarkov odstop. Ker je Petrov, voditelj Mosta, v javnosti velikokrat spreminjal svoja stališšča, je enotnost Mostovih ministrov mnoge presenetila. Petrov pa vsak dan ponavlja, da je sodelovanje s HDZ mogoče tudi brez Karamarka, ki je po vseh javnomnenjskih raziskavah absolutno najmanj priljubljen politik na Hrvaškem. Ankete tudi kažžejo, da vse manj držžavljanov verjame, da se bo ta vlada obdržžala, zelo veliko pa jih tudi zahteva nove volitve.

Po samo šštirih mesecih delovanja oziroma nedelovanja se sedanja vlada sooča z zahtevami po zamenjavi ministrov za kulturo in šolstvo, oba je postavila HDZ (eden njenih ministrov, minister za veterane, je moral odstopiti po samo ššestih dneh v vladi), največji udarec v stranki pa so dobili z zahtevo, da se glasuje o nezaupnici prvemu podpredsedniku vlade. V tem času premier, ki slabo govori hrvašško, šše slabše pa razume Hrvašško in njene težžave, prepričuje javnost, da je vse v redu. Good, good, pogosto pravi. A malokdo mu še verjame.

Po preštevanju glasov poslancev, ki bi lahko glasovali za nezaupnico vodji HDZ, se zdi, da bi do tega lahko prišlo. To bi bilo velikansko ponižžanje tako za Karamarka kot za njegovo stranko. Njegova politična kariera bi se končala, nezadovoljnežži v stranki pa bi gotovo začeli tudi postopek za njegov odstop kot voditelja stranke. V tem primeru bi bilo tudi težžko pričakovati, da bi lahko kljub temu vlada z Mostom in HDZ obstala, kot to prepričujejo v Mostu. A tudi če se ne bo nič zgodilo, če jim z zahtevo po odstopu ne bo uspelo, je malo možžnosti, da bo ta vlada lahko delovala normalno. Pravzaprav nikoli ni niti začela normalno delovati. Od nastanka januarja letos se vlada sooča s težžavami svojega delovanja, še vedno niso dorekli vseh imenovanj na ministrstvih in v javnih podjetjih. Vlada je nefunkcionalna in vsak dan se pojavljajo nove težžave.

Najbolj poštena, najboljšša in sploh najučinkovitejša rešitev za to nemogočo politično zmeššnjavo, kakrššne doslej šše nismo videli, bi bile nove volitve. Zanimivo pa je, da jih ne zahtevajo ne na desnici ne na levici. Prejššnji premier in sedanji voditelj opozicije Zoran Milanović ni navduššen nad njimi, saj mu mrcvarjenje vladajočih ustreza. Vlada pa se ne da, izmišlja si zanke, mlati prazno slamo, se izgublja v podrobnostih, kombinira in se strinja, da bi lahko oblikovali novo kombinacijo.

A tisti, ki bo prvi zahteval nove volitve, bo to lahko na volitvah tudi dobro unovčil. Hrvaška potrebuje voditelje, ljudi z jasnimi stališšči in odločnostjo, pogumne politike. Kot v vsaki držžavi držžavljani pričakujejo oblast, ki jih ne bo bombardirala z nesmiselnimi medsebojnimi žžalitvami, frustracijami, slabostmi, neznanjem, podtikanji in žalostinkami.

Nenavadno je, da smo temu priča ravno zdaj, ko so končno vidni prvi pomembnejši rezultati vstopa Hrvaške v EU, kar se kažže v gospodarstvu in rasti BDP. To je deloma tudi rezultat dela prejššnje vlade. Zato bodo dnevi, ki prihajajo, za vlado potekali v vzdušju tiste večne Hamletove dileme biti ali ne biti. Ali pa: voliti ali ne voliti.