Evropska unija je, sodeč po odzivih mnogih uglednih in pomembnih zagovornikov EU, osramočena. Mnogi se čutijo ponižane pa tudi nekatere iluzije so za vedno izginile. Kot da je v trenutku ugasnila sveča, ki je desetletja razsvetljevala idejo o družini držav in narodov, brez katere si je težko predstavljati stabilnost in mir. Po številnih vojnah na tleh stare Evrope skozi stoletja je ideja EU povezovala v miru, kot ideja blaginje je odpravila sovražnosti in končala zgodbo različnih strani o drugi svetovni vojni.
Brexit je hud udarec v obraz zagovornikom EU pa tudi zagovornikom odhoda iz EU. Nekaj tragičnih oseb pa si bomo zapomnili kot opozorilo o manipulatorjih vseh političnih barv, ki lahko povzročijo nepredvidljive tektonske motnje.
Iz brexita lahko potegnemo nekaj naukov, vsi so politične narave. Predvolilna obljuba premierja Davida Camerona, ki je v kampanji pred lanskimi parlamentarnimi volitvami napovedal referendum o tem, ali naj Velika Britanija ostane v EU, je okrepila in povečala njegovo zmago pred več kot letom dni. Po nekaj mesecih se mu je lastna obljuba vrnila kot bumerang, ki ga je v hipu politično obglavil. Ta izkušnja je poučna za vse tiste politike, ki so za nekaj oblasti pripravljeni volilcem obljubljati bencin, ogenj in kerozin hkrati, pri tem pa upajo, da se bodo tisti, ki so jim te obljube namenjene, medtem malce omehčali, otopeli in v veliki meri na vse pozabili.
Čeprav je izjemno veliko lagal, se je zagovornik odhoda Velike Britanije iz EU Nigel Farage, ne da bi mu bilo nerodno, ta teden pojavil v evropskem parlamentu, kjer je bil izpostavljen posmehu mnogih evropskih poslancev. Prepričana sem, da je mnogim postalo slabo, ko so zjutraj po referendumu videli njegov televizijski nastop. Ogabno ga je bilo gledati, kako priznava, da je lagal o nekaterih vidikih sodelovanja svoje države pri financiranju proračuna EU. Njegovo priznanje ob brezsramnem režanju je bilo nekaj neznosnega. Predsednik komisije Juncker je imel prav, ko ga je vprašal, kaj počne v evropskem parlamentu. Prav je imel tudi predsednik parlamenta Schulz, ki je pomiril poslance in dal Farageu možnost, da je govoril.
Poučno je bilo tudi poslušati številne Britance, ki so zjutraj po svoji odločitvi hoteli razveljaviti svoje glasove in ponovno odločati, pa tudi tiste, ki so povsem brez vednosti o tem, za kaj glasujejo, glasovali za odhod.
In navsezadnje so glavna sporočila, ki jih moramo bolje preučiti, porast rasizma, izključevanja drugih in sramotni odzivi po referendumu, ki so osupnili Britance pa tudi vso Evropsko unijo. Duh je ušel iz steklenice in vse več bo nasilja nad drugimi, drugačnimi, nad tujci. Radikalna desnica je po brexitu spet začela predrzno dvigovati glavo v vsej EU. Normalno je pričakovati tudi, da se bo povečala nestrpnost tudi proti kakršnemu koli daljšemu postopku izstopanja Velike Britanije iz EU. Že slišimo klice: »Če se pogajanja ne bodo končala v dveh letih, bomo Britanijo vrgli ven.« Zdi se, da se v EU ne bodo hoteli istočasno pogajati o izstopu Velike Britanije in o prihodnjih odnosih. Kakšne bodo posledice za tiste, ki so se odločili, da bodo izstopili, pravzaprav nihče ne ve. Obstaja pa realna ocena, da bo Britanija padla v recesijo in da se bodo uresničile ideje o zmanjšanju te države.
Prav tako še ni čas za to, da bi lahko natančno napovedali, kako bo brexit vplival na širitev EU. Dejstvo je, da so ravno Britanci in Nemci v zadnjih mesecih poskušali skupaj pospešiti približevanje Bosne in Hercegovine Evropski uniji, tako da sta se kanclerka Angela Merkel in premier David Cameron že dogovorila o reformah, ki bi pomagale pospešiti ta proces. To bi bilo pomembno za stabilnost in prihodnost naše BiH, pomembno tudi za prihodnost EU. Kaj zdaj, kako naprej? Bo izstop ene najmočnejših držav odvzel pogum drugim? Bo ideja skupnosti dobila krila ali pa se bo morala postaviti na realna tla? Vse to so vprašanja, na katera še ni jasnih odgovorov.
V vsakem primeru je brexit doslej najhujši udarec Evropski uniji in ideji EU. Dnevi, ki prihajajo, bodo hitro prinesli odgovor na vprašanje, ali bo ostalih 27 držav odločno vztrajalo pri hitrem kirurškem posegu, ko se je operacija že začela, ali pa bodo iskale rešitev v nekih drugih načinih zdravljenja bolezni zmanjševanja.
V nemirnem svetu, v katerem živimo, bodo ves čas napadali ideje skupnosti in zavezništva. Razdeljeni, neenotni, postajamo šibkejši in ranljivejši. Zato je eden od izzivov v tem trenutku tudi ta, da preostalih 27 držav reagira čvrsto in z jasno idejo o tem, da ostanejo v EU, in o njenem nadaljnjem obstoju. Ta ideja mora biti jasno artikulirana in takoj je treba pripraviti načrt za nov začetek. Kajti brez Velike Britanije je to zares nov začetek, to pa prinaša tudi razumljivo tesnobo glede novega vala širitve.
In zato se moramo prav v teh dneh spomniti, da se je nekaj pogumnih državnikov, med katerimi so Robert Schuman, Konrad Adenauer, Acide de Gasperi in Winston Churchill, po drugi svetovni vojni odločilo, da bodo prepričali svoje narode, naj začnejo novo obdobje gradnje trajnega miru. Pomembno bi bilo, da bi ta ideja osvežila poletje 2016. V imenu miru, napredka in stabilnosti za državljane vseh držav članic.
Danes, 1. julija Hrvaška praznuje tri leta članstva v EU. Vse najboljše vsem nam.
