V tem kontekstu torej, pa tudi v kontekstu strahu pred terorizmom in ogrožanjem ene največjih vrednot EU, svobode gibanja, je ideja o širitvi Unije še naprej živa. S tem njene članice, še posebej najstarejše, kažejo, da EU ni zaprta konzerva, a nihče, roko na srce, ne kaže navdušenja nad hitro nadaljnjo širitvijo. Tako je bilo tudi v času, ko se je o vstopu pogajala Hrvaška in ko je svet pretresala huda gospodarska kriza. O tej brezbrižnosti do vstopa Hrvaške v EU lahko pričam iz prve roke, saj so mi kot predsednici hrvaške vlade v Bruslju govorili: »Če boste izpolnili vse, kar pričakujejo članice, boste končali pogajanja. Če tega ne boste izpolnili, jih ne boste.« Izrečeno se je seveda nanašalo na slovensko blokado (nikoli ne pozabim omeniti, da je Slovenija blokirala 14 od 35 poglavij, ko sem prišla na čelo vlade!).
Hrvaško pot v Evropo omenjam, ker je tudi Srbija naredila pomembne korake k evropski integraciji in ker ponovno izvoljeni Aleksander Vučić daje jamstvo samo za to pot in za nobeno drugo (ne glede na dejstvo, da je bil v devetdesetih zagovornik velikosrbske ideje). Vsekakor se države, ki so bile večinoma v sestavu nekdanje Jugoslavije, obračajo k EU, da bi pohitele s svojim gospodarskim okrevanjem, popravile medsebojne odnose, ki jih je uničila vojna, in utrdile svoje demokratične institucije. Tako je odločitev Srbije, da odločno zakoraka prav po poti v Evropo, dobrodošla novica po tragični preteklosti zaradi vojne.
Slovenija in Hrvaška, dve državi članici EU, bi lahko pomagali v tem procesu tako, da bi pojasnjevali izzive, skozi katere sta šli, in ovire, ki so stale na naši poti. Skupne izkušnje v blokadi hrvaških pogajanj bi lahko prišle prav tudi pri še naprej zapletenih odnosih med Hrvaško in Srbijo, ki so predvsem posledica srbskega zakona o regionalni jurisdikciji za sojenje vojnim zločinom. S tem zakonom Srbija krši načelo nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav in ga bo morala prej ali slej spremeniti. Za Hrvaško je namreč povsem nesprejemljivo pisanje obtožnic proti hrvaškim državljanom na podlagi tega zakona in aktov nekdanje JLA, ki je bila za Hrvaško agresorska vojska in je to tudi ostala.
Ostajajo tudi druga odprta vprašanja med Hrvaško in Srbijo. Vprašanje izginulih oseb med domovinsko vojno je po mojem najpomembnejše, saj mnoge družine še vedno ne poznajo resnice o usodi svojih najdražjih. Za vsakega očeta, mater, soprogo, otroka ni težjega problema od tega, ne glede na to, kakšno ime nosijo in kateremu narodu pripadajo. Z dobro voljo, odločnostjo in odkritostjo bi ta problem lahko uspešno rešili, toda samo če bodo predstavniki obeh vlad in tožilstev resno sedli za pogajalsko mizo.
Hrvaška in Srbija imata nerešena tudi mejna vprašanja, kot sta jih imeli Hrvaška in Slovenija. Kot nam je znano iz časov slovenske blokade, lahko pritisk neke države sčasoma izzove učinek bumeranga. Zato je treba to izkušnjo upoštevati tudi v primeru Srbije, posebej v 23. poglavju. Tako Hrvaška kot Slovenija lahko natančno izpričata, da v pogajanjih ni in ne sme biti popuščanja in da je treba izpolniti vse kriterije. Ni popuščanja, ker se vse reforme in spremembe izvajajo zaradi države kandidatke in njenih državljanov, ne pa zaradi EU.
Samo iskrene spremembe, dejanska odločenost za vladavino prava, demokratične postopke in svoboščine lahko v pogajanjih prinesejo rezultate. Hrvaška ima veliko priložnosti, da med srbskimi pogajanji uresničuje svoj nacionalni interes pri reševanju odprtih vprašanj. Zato morajo imeti hrvaške oblasti jasno politiko tudi pri svojem opredeljevanju do blokade. Sedanji hrvaški uradniki namreč pogosto bežijo pred odgovorom na vprašanje, ali Hrvaška blokira Srbijo. Ponavlja se vedno isti stavek, da »morajo oni izpolniti enake pogoje, kakršne je imela tudi Hrvaška«.
Da, evropska pot naših sosed je naš skupni interes. Stabilnost in mir v tem delu Evrope bi morali ceniti še posebej mi vsi, ki smo občutili vojne grozote, izgube človeških življenj in sovraštvo. Dobro bi bilo, da politiki ne pozabijo, da je ideja o združeni Evropi nastala v 50. letih, v obdobju po drugi svetovni vojni, ko je bil cilj, da se zagotovi mir med narodi zmagovalci in narodi poraženci. Ideja je tedaj bila povezati evropske narode kot enakopravne, s sodelovanjem v skupnih institucijah. Tako je 9. maja 1950 Schumanova deklaracija postala temelj EU. Ta vizionarski in svobodni duh bi morali vsakodnevno pretvarjati v sodelovanje in odpirati vrata tistim, ki želijo enakopravno sedeti za mizo evropskih držav in narodov. Tako da bi, združeni v napredku, lahko rekli: Srečen dan Evrope!
