Vladajoča koalicija namreč že tri tedne zapored ni sposobna zbrati večine, potrebne za izglasovanje zakonov, približno 70 odstotkov državljanov pa meni, da vlada vodi državo v napačno smer. To je povzetek pogubnega dogajanja samo štiri mesece po izvolitvi vlade in pet mesecev po oblikovanju parlamentarne večine v saboru.
Prvič imajo na Hrvaškem nestrankarskega premierja, ki ni šel skozi niti ene same parlamentarne volitve in ki so ga skoraj dobesedno potegnili iz klobuka, da bi mu dali mandat za sestavo vlade. To je posledica dejstva, da niti ena velika stranka, ne HDZ in ne SDP, ni dobila zadostnega števila glasov, da bi lahko sama s svojimi zavezniki v predvolilni koaliciji oblikovala vlado. Most, skupina 19 poslancev, je bil izvoljen kot velikansko presenečenje parlamentarnih volitev in je postal nov hrvaški politični up. Tako so številni nepričakovano dobili odločilno vlogo pri oblikovanju hrvaške vlade. Sredi skoraj končanih pogajanj s SDP so se po dramatičnem pogovoru v kabinetu Kolinde Grabar Kitarović čez noč priklonili HDZ. Javnost nikoli ni izvedela, kaj so voditelju Mosta Boži Petrovu tedaj rekli, a Mostovci so od tistega trenutka naprej želeli v vlado samo še s HDZ.
Na čelu vlade pa niso hoteli Tomislava Karamarka, vodje HDZ, najmočnejše stranke tako imenovane domoljubne koalicije. Tako sestavljena vlada, v kateri je vodja najmočnejše stranke postal podpredsednik, nestrankarski in neznani Orešković pa premier, je slabo začela in nihče ne more predvideti, kako in v kolikšni meri se bo sodelovanje nadaljevalo. Dosedanji rezultati dela vlade so izjemno slabi, nezaupanje in nesložnost, ki sta vsem očitna, pa ji uničujeta kredibilnost in potencial. Analize kažejo, da je ta vlada tudi najbolj neučinkovita (ko se analizira prve tri mesece dela predhodnih in te vlade). Kljub temu vsi iz vlade javnost prepričujejo, da izvajajo velike in težke reforme, s čimer sprožajo številne kritike.
Vendar pa na nezaupanje državljanov najbolj vpliva dejstvo, da se vladajoči odmikajo od predvolilnih obljub in hkrati napovedujejo razprodajo državnega premoženja. Tega niso napovedali ne v predvolilni kampanji ne v programu vlade. Tako Most kot domoljubna koalicija (ki jo sestavljajo HDZ in nekaj manjših, neprepoznavnih strank) sta obljubljala zmanjšanje plač vsem državnim uslužbencem, zmanjšanje števila ministrstev, Most je obljubljal novo ureditev na lokalni ravni, ukinjanje ali drastično zmanjšanje županij, a nič od tega se ne uresničuje.
Še več, za posamezne ministre so reforme nikoli prej omenjena podražitev zdravstvenih storitev, upokojitev pri 67. letih, davek na premoženje, razprodaja državnega premoženja. Čeprav se je na primer HDZ proti temu ostro borila, ko je bila v opoziciji. Mostu tedaj ni bilo, a na zadnjih parlamentarnih volitvah je postal tretja politična opcija; nastal je iz nekaj posameznikov, ki so na lokalnih volitvah premagali velike stranke. Vendar ti nimajo izkušenj z vodenjem države, kot tudi ne premier, ki je delal v velikih korporacijah in živel v Kanadi.
Kot je običajno v parlamentarnih demokracijah, oblast ni oblast, če ne more izglasovati zakonov v parlamentu, a na Hrvaškem že tri tedne ni jasno, kaj pravzaprav je parlamentarna večina. Tako se je tudi zgodilo, da edine odločitve, glede katere so se vladajoči hitro in brez težav dogovorili (ukinitev urada nekdanjemu predsedniku Mesiću), v saboru tri tedne niso mogli izglasovati. Mali zavezniki v domoljubni koaliciji, pa tudi govorniki HDZ-ja za vse javno obtožujejo Most ali premierja Oreškovića, dva poslanca iz Mosta pa sta se že hudo javno sprla z hadezejevci, pri čemer ni manjkalo žaljivih besed in težkih obtožb.
Številne frustracije izvirajo iz dejstva, da je Karamarko kot vodja največje stranke svojim volilcem in članom stranke obljubljal absolutno večino in sebe na položaju premierja. A nič od tega se ni uresničilo, k čemur je pripomogla tudi njegova toga retorika, s katero je vse, ki ne mislijo kot on, razglašal za ljudi, ki sovražijo Hrvaško. Zagrozil je tudi medijem, trmasto pa je vztrajal pri ministru za kulturo, katerega zamenjavo zahteva nekaj tisoč kulturnih delavcev, on sam pa, čeprav vodja, ki bi rad vlekel niti, je najbolj nepriljubljen politik.
Napetosti so očitne tudi na področju zunanje politike. Hrvaško kandidatko za generalno sekretarko Združenih narodov Vesno Pusić je premier javno podprl, mali zavezniki v parlamentu, ki so glasovali za Oreškovića, pa zdaj zbirajo podpise proti Pusićevi in lobirajo proti njej. Prvič vladajoči na Hrvaškem niso pritegnili vseh poslancev nacionalnih manjšin in imajo tudi zato izrazito minimalno večino, ki ne more zagotoviti pomembnih in odločnih ukrepov ter reform. K vsemu temu je treba dodati še do zdaj povsem novo situacijo na ustavnem sodišču, ki mu prihodnji mesec preti blokada, če sabor ne bo izvolil deset novih sodnikov. Pri tem je potrebna dvotretjinska večina, torej sporazum (mešetarjenje) med vlado in opozicijo.
Zakaj je to pomembno? Če ustavno sodišče ne bo delovalo, ne bo moglo priti do novih volitev. Volitve pa bi bile edini pošten izhod iz situacije, ko je politična scena, pa tudi institucije, ki odločajo o državi, v neke vrste krizi s talci. V kateri so vsi talci in vsi ugrabitelji.
