V izjavi je navedeno tudi, da ne bo kolektivnega vračanja ljudi in da bodo vrnjeni tisti, ki ne prosijo za azil ali katerih tovrstna prošnja ne bo utemeljena. Evropska komisija je sporočila, da bodo države EU mesečno poskrbele za 855 novih sirskih beguncev, dokler ne bodo prišle na številko 72.000. Nato pa se pričakuje, da bodo države, ki to želijo in zmorejo, nadaljevale sprejemanje beguncev, če se pokaže, da je ta formula res zaprla nezakonite morske poti med Turčijo in Grčijo. Po načelu »eden za enega« bo torej za vsakega begunca iz Sirije, ki ga Grčija vrne Turčiji, EU po sistemu kvot preselila enega sirskega begunca neposredno iz Turčije. Prednost bodo imeli begunci v begunskih taboriščih v Turčiji.
Turčija je v glavnem dobila vse, kar je zahtevala. Zaradi naraščajočega begunskega vala svetopisemskih razsežnosti so države EU privolile v pospešitev pogajanj o članstvu, liberalizaciji vizumskega režima in pospešitvi finančne pomoči v višini treh milijard evrov nadomestila za skrb za begunce. Zdi se, da bi morali biti vsi, ki so sodelovali na zadnjem sestanku v Bruslju, zadovoljni.
Mnogi upajo, da bo sporazum med Turčijo in EU uničil tihotapsko mrežo in odvrnil potencialne begunce, to je migrante, od nezakonitega vstopanja v EU. V to menda verjame tudi do pred kratkim največja zagovornica politike odprtih vrat, Angela Merkel. V trenutku, ko sta po anketi nemškega Der Spiegla dve tretjini Nemcev nezadovoljni z begunsko politiko kanclerke Merklove, nihče več, tudi ona ne, ne govori: »Meje so odprte, naj vsi pridejo.«
Če smo iskreni, moramo priznati, da bi se Evropejci radi nekega dne zbudili in ugotovili, da beguncev ni več, da so se vsi vrnili in da se lahko posvetimo svojim težavam, vsak v svoji državi, čeprav smo vsi skupaj velika družina držav in narodov, ki se imenuje Evropska unija. Poudarja se, da je načrt s Turčijo povsem v skladu z evropskimi in mednarodnimi predpisi, kljub protestom Amnesty International. »Obljube, da se bodo spoštovali mednarodni zakoni, imajo učinek sladkornega premaza na tableti cianida, ki jo je prisiljena zaščita beguncev v Evropi ravno zdaj pogoltniti,« opozarja direktor AI za Evropo.
Seveda je veliko vprašanje, ali bo Grčija, da bi uredila vse, kar se zdaj od nje pričakuje, lahko izvedla tudi velikansko logistično operacijo ne glede na pomoč, ki ji jo pri tem obljubljajo v EU. Balkanska pot je zaprta in to odločitev je Grčija Avstriji, Sloveniji, Hrvaški, Srbiji in Makedoniji zamerila. »Mnogi so bili pripravljeni Grčijo spremeniti v razkladališče človeških duš,« je pred kratkim dejal grški premier Cipras.
Ja, daleč od bruseljskih toplih in udobnih dvoran, v katerih poskušajo najti rešitve, je ostalo vse človeško trpljenje v Idomeniju. Neznosne fotografije, iz katerih prihaja na dan človeško trpljenje, se hitro pozabljajo. Mnogi ljudje, mnogi politiki jih nočejo niti gledati. Pravijo, da jim je to težko, da jih jezijo in spravljajo v nemir. Poskusi, da bi se begunci prebili skozi naraslo in ledeno reko, so te dni preplavili svetovni splet. Posebno veliko pozornosti zbuja podoba deklice, stare nekaj mesecev, ki jo skuša oče podati nekomu v roke, medtem ko voda odnaša vse naokoli. Ta prestrašen obraz male črnolase punčke si bom za vedno zapomnila. Kako in kje se bo posušila, kje je njena mati, ali bo zbolela v tej ledeni in umazani vodi, kje bo na koncu ta otrok končal? In kakšno bo njeno življenje?
Otroci, ki odraščajo v morju trpljenja, so v veliki nevarnosti, da bodo odrasli v izključujoče in jezne ljudi. Mnogi begunci, ki so zdaj soočeni z novim evropsko-turškim načrtom, ne vidijo izhoda, obup pa postaja vse večji. Ali bo EU z najnovejšim načrtom ustavila in rešila problem? Ne. Ali bodo organizatorji nezakonitih prehodov mej prenehali opravljati svojo dejavnost zaradi novega načrta? Ne bodo. Ali bo trpljenje tistih, ki so se odpravili na pot, manjše? Ne bo. Na žalost. Vendar je vsakomur jasno, da vsi ti ljudje, ki potujejo proti Evropi, tega ne počno iz objestnosti in želje po dogodivščinah. Vsakega od njih težko življenje doma žene na negotovo in nevarno pot.
Evropa je frustrirana zaradi svoje nemoči, deloma je ograjena z žico, tako imenovana balkanska pot je zaprta, a se bodo odprle nove in spet se bo zahtevalo njihovo zaprtje... Medtem je papež Frančišek obsodil tiste, ki obračajo hrbet beguncem. Edini je pogumno in javno, povsem iskreno in močno kritiziral tiste, ki beguncem nočejo pomagati. V velikem tednu bi morale med verniki, pa tudi tistimi, ki to niso, besede Svetega očeta, ki ima rad ljudi, močneje odmevati po Evropski uniji in tudi veliko širše. Na stotine utopljenih otrok, na stotine ločenih družin, tisoče lačnih in prezeblih ljudi nas ne sme pustiti ravnodušnih. Pa naj bodo pri tem pred nami še tako težki dvomi in odločitve, pred nami kot ljudmi, narodi in državami.
Mi, na Hrvaškem, smo šli skozi vse to in videli podobne usode v stotisočih svojih izgnancih in beguncih iz BiH med vojno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Če bi sosedje tedaj Hrvaško ogradili z rezilno žico, bi bil hrvaški boj za svobodo neizmerno težak.
