Evropski voditelji so za zaščito gospodarskih in političnih interesov na piedestal najmanjšega skupnega imenovalca postavili precej negotovo preživetje schengna. Posledično sta se na bruseljskem žrtvenem oltarju znašla odprtost celine in posluh za desetletja zagotovljene pravice beguncev, ki so jih države v minulih mesecih pospešeno brisale, da bi celino naredile za karseda neprijazno življenjsko okolje za prihajajoče begunce. Nemška kanclerka Angela Merkel je na svojem najtežjem vrhu doslej klonila pod pritiskom evropskih kolegov, ki ji že nekaj mesecev odrekajo pravico, da beguncem izreka dobrodošlico tudi v njihovem imenu. Vse od lanske jeseni ji kolegov ni uspelo prepričati, da bo treba ohraniti človeški obraz Evrope in da ne bo mogoče odsloviti kar vseh beguncev. V negativni spirali naraščajočega populizma, prodirajočega tudi v vladne stranke, se je tako lahko izoblikovala številčno premočna združba držav, ki je presegla klasične delitve neenotne evropske begunske politike in Merklovo potisnila v kot. Nova skupna evropska begunska politika je postalo loputanje z vrati.
Nacionalne rešitve so se pretopile v evropske. Avstrija je s somišljeniki vzdolž balkanske migracijske poti Grčijo spremenila v veliko begunsko taborišče in jo ob zahtevanih reformah mednarodnih upnikov zdaj stisnila še s humanitarno katastrofo. Zaradi nacionalnih strahov začrtana in pred tedni še močno kritizirana »druga obrambna linija« Evrope je z bruseljsko kompromisno aklamacijo postala del evropske »končne rešitve«. Fašizem se je začel tiho plaziti v politike držav članic, po včerajšnjem vrhu pa je postal del evropskega pravnega reda. Spoštovanje človekovih in begunskih pravic po obstoječi miselnosti namreč postaja skoraj zgodovinsko preživet koncept, ki ga je po mnenju politikov treba narediti prijaznejšega nacionalnim interesom. Nihče ne krši rad mednarodnega prava – tudi novi evropski totalitarci v demokratični preobleki ne.
Recep Tayyip Erdogan in Ahmet Davutoglu sta odlično ocenila, da v danih razmerah premoreta najboljše pogajalske karte. Še nikoli nista bila z Evropsko unijo na tako podobni valovni dolžini kot zdaj. Z demokratičnim deficitom na obeh straneh Egejskega morja se poglabljajo prijateljstva strateških partnerjev. Ne glede na naglo erozijo človekovih pravic v Turčiji evropski voditelji s to temo niso pogojevali izvajanja akcijskega načrta. Ankara je bila na tem, da dobi vse, kar je želela. Več denarja, skorajšnjo vizumsko liberalizacijo, čeprav zanjo ne izpolnjuje kriterijev, in pristanek Unije za vzpostavitev varnih območij v Siriji, kar nakazuje, da se bodo tudi turška vrata sirskim beguncem vse bolj pripirala. Humanost Evrope, počivaj v miru.
