Intervju z Milanom Kučanom: Morali smo gledati naprej in ne le na jutrišnji dan

Ni bilo jasno, kaj se je dogajalo v Jugoslaviji

»Za razumevanje stališč ministrske trojice in ministra Nizozemske, ki je vodil trojico, je treba pogledati takratne mednarodne okoliščine. Dolgo časa si v mednarodni skupnosti niso bili na jasnem, kaj se dogaja v Jugoslaviji. Takrat so si težko zamislili politični zemljevid Evrope brez Jugoslavije, ki je bila dolga leta kot neuvrščena država neki tampon med vzhodnim in zahodnim blokom. Morali so se soočiti z dejstvom, da je petdeset let po koncu druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom na evropskih tleh spet vojna. Težko so priznali, kako utemeljeni so bili slovenski pozivi mednarodni skupnosti, naj aktivira mehanizem helsinške listine, torej konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, in s svojimi intervencijami prispeva k mirnemu razpadu države. Pri tem sta se poleg mene posebej angažirala zlasti dr. Drnovšek in dr. Rupel. Opozarjali smo, da je življenjska doba Jugoslavije pretekla, da obstaja nevarnost nasilnega in krvavega razpada države. Ker je ni mogoče ohraniti, je treba storiti vse, da bo proces razpadanja potekal, kolikor je mogoče na miren in sporazumen način.

Poskuse ohraniti Jugoslavijo je treba gledati tudi s tedanjimi mednarodnimi očmi. Obisk predsednika Evropske skupnosti Jacquesa Santerja in predsednika evropske komisije Jacquesa Delorsa v Beogradu ter njuno podporo zadnjemu predsedniku jugoslovanske vlade Anteju Markoviću kot tudi prihod takratnega ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja tik pred razglasitvijo samostojnosti je treba videti v tej luči. Nama z Ruplom je v pogovoru celo grozil, da ZDA ne bodo nikoli priznale samostojnosti Slovenije, če ne bomo odložili procesa osamosvajanja. Tako je razumljivo, da je tudi po tistem, ko so se začele vojne operacije proti Sloveniji, van den Broek kot pogoj za angažiranje Evropske skupnosti v vojni zahteval odložitev osamosvojitvenih dejanj. Na njegove zahteve nismo pristali. Šlo nam je za to, da se ustavijo vojne operacije in da potem mirno za pogajalsko mizo vidimo, kaj je mogoče storiti, da pridemo na miren način do uresničitve plebiscitne odločitve. Tudi na Brionih ni bilo nič drugače. Na strani trojice so bile iste zahteve in na naši strani ta dva cilja. Končati vojno in po mirni poti priti do osamosvojitve.«

»Pogajanja na Brionih so bila živčna. Bilo je več ločenih pogovorov z našo delegacijo in z delegacijo zveznega vodstva, ki jo je vodil Borisav Jović. Tam sta bila tudi hrvaški predsednik Franjo Tuđman in predstavnik armade admiral Stanislav Brovet. Prvotno stališče van den Broeka je bilo zelo trdo. Vrnite se na izhodišče 25. junija, če hočete, da posredujemo v vojni, drugače odidemo, vi pa se pobijte med seboj. Tako grobo je to zvenelo. Na podlagi izkušenj z njim iz prejšnjih razgovorov o prekinitvi operacij sem vedel, da je trd pogajalec, da pa besedo drži. Ko smo mu povedali, da je to za nas nesprejemljivo, da ne moremo odstopiti od doseženega, ker bi s tem zanikali tudi agresijo na Slovenijo, da so bile žrtve, je pri njem vendarle prišlo do premika in je končno ponudbo bistveno spremenil, zato smo nanjo pristali. Upiral se je le Ante Marković. Zanj je bilo to nesprejemljivo, ker je pomenilo konec Jugoslavije. Vseeno pa je van den Broek vztrajal. Bistveni sta bili dve stvari. Ni bilo več zahteve, da se Slovenija vrne na začetno stanje pred 25. junijem, ampak da nadaljnje tri mesece ne nadaljuje osamosvojitvenih aktivnosti. In da je stranka v tem dogovoru Republika Slovenija. Torej ob Evropski skupnosti tudi naša država, ki je tako postala prvikrat subjekt mednarodnopravnega dokumenta. To je bilo prvo priznanje naše države kot mednarodnega subjekta.

Osebno štejem brionski sporazum za enega ključnih dogodkov, ki je uresničil dva naša cilja. Ustavil je vojno in zagotovil mirno pot do našega končnega cilja. Ne le do osamosvojitve, ampak tudi do mednarodnega priznanja. V prizadevanjih za mednarodno priznanje, ki niso bila enostavna, smo imeli tako dva ključna argumenta. Rezultat na plebiscitu in vztrajno prizadevanje za mirno rešitev jugoslovanske krize, za miren način razpada Jugoslavije in čim prejšnji konec vojnega konflikta oziroma vojne proti Sloveniji. To sta bila dva argumenta, ki sta delovala na sogovornike dobro, še zlasti ker je imel močno besedo pri tem tudi nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher. Njemu je bilo stanje dobro poznano. Doživel je vojno v Sloveniji na lastni koži, ker zaradi nje ni mogel v Ljubljano. Vedel je, da ne gre za marginalne spopade. In poznal je dejstvo, da smo si mi prizadevali za mirno rešitev že pred razglasitvijo samostojnosti s tako imenovano mirovniško opcijo za rešitev jugoslovanske krize.«

Proti umiku vojske le Hrvat Mesić

»V nekem trenutku med sestankom dela predsedstva Jugoslavije, tam so bili Srb Jović, Branko Kostić iz Črne gore in Janez Drnovšek, je Jović Drnovška nejevoljno vprašal, koga v pogovorih predstavlja, ali je član slovenske ali jugoslovanske delegacije. Kostić je v nekem trenutku začel z obtožbami, da Slovenci v vojnih operacijah pobijamo njihove sinove in da bodo raje umaknili armado kot tvegali nove poboje svojih sinov. V tistem trenutku sva se z Drnovškom – sedela sva skupaj – spraševala, ali misli resno. Drnovšek ga je to vprašal, pozneje pa se je z Jovićem dogovoril za sejo predsedstva. Na njej so skoraj soglasno sprejeli sklep o umiku armade iz Slovenije. Proti je glasoval le Stipe Mesić.«

»Ne, ti očitki so se vrstili ob vsaki vrnitvi iz Zagreba s pogajanj o prekinitvi ognja. Ni bilo prijetno poslušati teh besed, ampak sem razumel, da so doma ljudje na ta pogajanja gledali zgolj znotraj okvirov dogajanja v Sloveniji. Vse jih je bilo treba razumeti v širšem okolju dogajanj na območju Jugoslavije in v mednarodni skupnosti. Bilo je treba gledati naprej in ne le na dan po tem, na prihodnost, na to, kako priti do končnega cilja. Ne le do osamosvojitve, ampak tudi do mednarodnega priznanja. Ni bilo vseeno, na kak način in s kakšno sposobnostjo razumevanja argumentov in položaja drugih se pride do cilja.«

»Enotnost leta 1990 in 1991 je temeljila na spoznanju, da v Jugoslaviji, kakršna je bila zadnja leta, Slovenci nimamo prihodnosti, da poskusi priti do novega dogovora o skupnem življenju, odnosih v skupni državi in smotrih ter oblikah tega življenja niso bili uspešni. Zato je bilo treba razmisliti o alternativah – to pa je bila samostojnost. To, kar se zdaj govori, kdo vse je takrat in že prej vedel, da bo Slovenija samostojna država, ne zdrži zgodovinske presoje. O resnih razmislekih o samostojnosti je mogoče govoriti šele ob pripravah na plebiscit. Da pa bi alternativa samostojnosti bila realna in uspešna, je bilo treba doseči dvojno enotnost. Najprej znotraj takratne politike, ki je ljudi nameravala povabiti na plebiscit. Dvom o enotnosti slovenske politike glede te zahtevne odločitve, ki je bila tudi tvegana in je s seboj nosila tudi nevarnosti, bi namreč lahko povzročil pomisleke med državljani, ali je ta politična ponudba resna in zavezujoča. Ko je bil dogovor o skupni odgovornosti dosežen – pobudnica dogovora o političnem sporazumu strank je bila Spomenka Hribar – je bilo mogoče doseči enotnost državljank in državljanov Slovenije s slovensko politično strukturo. Takšne prepletenosti volje in odločnosti politike in državljanov ni bilo nikoli poprej in je ni niti zdaj. Kaže pa poudariti, da za samostojnost nismo glasovali samo rojeni Slovenci, ampak tudi številni slovenski državljani, pripadniki drugih narodov.«

Preveliko zaupanje do ljudi, s katerimi je delal

»Do tistega sestanka oziroma klica, naj pridem na sestanek, nisem o MSNZ vedel ničesar. Sem pa takoj razumel, za kaj gre. Namreč da želijo ljudje, ki so bili zaupno postavljeni kot stebri ustanavljanja te obrambne strukture, formalno in politično pokritje za to, kar počnejo. Vedeli so, da so njihova dejanja ilegalna, v nasprotju s tedanjo jugoslovansko zakonodajo, in da lahko nosijo posledice, če bi prišlo do razkritja. Zato sem njihovo delovanje pokril in dal svoje soglasje. Mi pa je to dalo misliti, od kod tako veliko nezaupanje do mene in do kakšne mere bo še šlo. Po svoje je bilo tudi izraz nepriznavanja izida volitev in državnih struktur, ki so se oblikovale na volilnem rezultatu. Takrat se je, ne prav na tem sestanku, ampak pozneje, pojavilo vprašanje, kako je porazdeljena odgovornost med ustavnimi državnimi in političnimi organi v Sloveniji. Veliko odločitev se je namreč sprejemalo v Demosu, ki ni bil ustavna, ampak politična institucija, predsedstvo pa je bilo ustavna institucija in je nosilo odgovornost. Navsezadnje bi tudi za ustanavljanje manevrske strukture, če bi se stvari končale drugače, nosilo odgovornost. Pa se na srečo niso. Je pa MSNZ v tistih razmerah pomenila pomemben korak k ponovni vzpostavitvi teritorialne obrambe kot obrambne sile Republike Slovenije. Ta se je pozneje skupaj s tedanjo milico uspešno soočila z agresorjem.«

»To je človeško in politično zelo zahtevno. Nikomur ne privoščim, da bi se znašel v takšnem položaju. Odločitev predsedstva oziroma političnega vodstva o tem, da se upremo agresiji z vsemi sredstvi, tudi z orožjem, ni bila enostavna. Dobro smo se zavedali, da ne odločamo o svoji usodi, ampak o usodi svojih sodržavljanov, o usodi zgodovinskega projekta osamosvojitve in formiranja slovenske države.«

Kako bi ravnali, če bi se z današnjim vedenjem in izkušnjami znašli v enaki situaciji kot takrat?

»Danes vem, da so nekatere moje odločitve temeljile na prevelikem zaupanju do ljudi, s katerim sem delal. Pri tem ne mislim na člane predsedstva. To zaupanje je bilo večkrat izigrano. Kljub temu pa bi, če bi bil postavljen v enako situacijo in z enakim vedenjem kot takrat, verjetno ravnal enako. Še večja napaka kot preveliko zaupanje je namreč po mojem nezaupanje v sodelavce, v ljudi, s katerimi te vežeta skupna naloga in odgovornost. Če jim ne zaupaš, so posledica čedalje večja sumničenja, iskanje zarot in politična preganjavica. S tem živi del slovenske politike tudi danes.«

»Zaupajmo sebi, pomagajmo si, ker nam nihče drug ne bo, in veselimo se dejstva, da imamo svojo državo, ki nam je pri tem v oporo.«