Ne zdi se pretirano zapisati, da je današnjemu človeku – državljanu vsiljena predvsem zgolj-pravna subjektiviteta, ki v formalnem okviru ustavnega načela enakosti pred zakonom sicer določa njegov status družbenega bitja, ne zagotavlja pa mu pristne politične subjektivitete – z vlogo »politične živali« in uresničevanjem (tudi) politične enakosti. Obstoj »neke politike« ali dnevne politike zato ni isto kot obstoj političnosti in političnega delovanja. Politika (angl. policy) kot način upravljanja in vodenja države ni isto kot političnost in vladanje. Tudi po 25 letih državnosti ne gre spregledati pomena in pomembnosti te razlike.
To niso »vladarji«
Aristotel in drugi veliki filozofi so razpravljali o tem, kako »vladati« z ljudmi in ljudem. Vladanje (gr. kratein) je politična kategorija, ki predpostavlja ljudi kot politične subjekte – akterje. Zato je na mestu temeljni poudarek, da današnji politični sistem(i) in proces(i) političnega odločanja ne poteka(jo) kot »vladanje«, ampak kot »vodenje« in »upravljanje«, kot »krmiljenje«. Morda bi bilo namesto »odločanje« primerneje zapisati (le) »dogajanje«, pravzaprav »ravnanje«, ker se na ravni nacionalne države zadeve bolj »dogajajo« ali pa le »potekajo«, kot pa se o njih dejansko karkoli »odloča«. Družbo pa vodijo in upravljajo »voditelji« in »upravljalci« – in to so danes »menedžerji«. Na vseh ravneh in v vseh podsistemih družbe. Niso pa to »vladarji«, tudi ne »državniki«. To ni nepomembno.
Prav tako ni nepomembno, da temeljni problem postkapitalistične družbe, v kateri živimo, ni toliko problem »lastništva« tistih, ki bi jih označili kot »lastnike«, ampak prav problem »upravljanja« ali »menedžiranja« tistih, ki jih lahko označimo za »menedžerje«. V gospodarstvu, v javni upravi in v politiki, v šolstvu, v znanosti, v zdravstvu, celo v kulturi … Vsepovsod. Odločilno pri tem je, da je menedžiranje – vključno s samomenedžiranjem – postalo splošna, makro paradigma, v katero smo se ujeli. Ni neobičajno, da se v javni sferi dnevne politike »vodenja in upravljanja« družbe govori tudi o predsednikih vlad ali šefih države kot menedžerjih. In da se od njih celo pričakuje, da bodo na najvišjih političnih funkcijah svoje delo opravljali kot »dobri menedžerji« (»dobri gospodarji«, čemur se po grško reče gespotes). Spomnimo na primer na državnozborske volitve, na katerih je relativno zmago dosegel menedžer in aktualni župan Mestne občine Ljubljana, četudi potem ni bil uspešen pri sestavi vlade; sam je poudarjal, da želi biti predvsem dober menedžer države, ki jo je primerjal s podjetjem, in zdelo se je, da večina volilk in volilcev temu pritrjuje.
Živimo torej v družbi, kje obstajajo določeni in prepoznavni načini vodenja, ne pa tudi vladanja (angl. to govern). Ti načini vodenja pa, kljub svoji globalnosti, niso nekaj naravnega, niti večnega, še manj nujnega. Pojavijo se po prvi svetovni vojni in so emanacija totalitarizma, danes pa vidno peljejo v različne forme posttotalitarizmov. Tudi v postfašizem.
Proces vodenja in upravljanja poteka z delom uradnikov kot javnih delavcev. Ti niso samo podaljšek dnevne politike, ampak delujejo kot politični takrat, ko se pri izvrševanju svojih »profesionalnih zaposlitev« postavijo v bran zakona, zakonitosti in pravne enakosti, torej »enakosti pred zakonom«. »Pravna enakost« pa je nekaj bistveno drugega in drugačnega kot pravičnost in ju nikakor ne gre medsebojno zamenjevati. Slednja ni samo in kar tako »zadeva zakona in veljavnega pozitiviranega prava«, četudi nas želijo tehnoarhi in razsrediščeni družboslovci ter psevdohumanisti te naše »dobe nemišljenja« prepričati v nasprotno. Pravičnost je drugačna »zadeva« kot zgolj »zapisanost v zakonu«. Zadeva etiko in politiko, ne pa samo »zakona«.
Pravičnost je vselej povezana z novim političnim in etičnim delovanjem, ne zgolj s formalno »pravno enakostjo«. Pravičnost se v besedilu zakona sploh ne more izčrpati in vselej zahteva neko dodatno in trajno »politično« in etično delovanje. Politično je torej tisto, kar »je« pravično, družbeno pa tisto, kar »je zgolj« ali celo le domnevno skladno z zakonom kot besedami-in-stavki-v-členih-zakona.
Kadar pa birokrati ne ravnajo niti »po zakonu«, ne dosegajo niti pravne enakosti kot enakosti pred zakonom in zakonske enakopravnosti, zato so še dlje od tega, da bi razpirali možnosti za politično enakost državljank in državljanov. Četudi verjamejo, da res ravnajo po zakonu, in morda res ravnajo po-črkah-v-zakonu, pa samo zato še ne ravnajo po pravičnosti.
Aktivna skrb za takšno pravičnost, ki se bojuje proti goli in »po črki« skladnosti z zakonom, ker ta vzpostavlja neenakost in/ali nesvobodo, je sestavni del ustavnosti in vladavine prava. In birokrati bi morali ravnati po pravičnosti, če bi želeli ravnati tudi »politično« in dosegati približek »vladanju«, ne le upravljanju. Le tako bi bilo mogoče, da ne bi več živeli le v družbi, ampak tudi v pristni politični skupnosti. Torej v skupnosti ne le družbenih subjektov (kot podložnikov, kajti sub-iectum pomeni pod-loženo in pod-ložnik), ampak politično enakih subjektov – kot »političnih živali«.
Antipolitične vlade
Treba je razlikovati med vlado in pa onimi subjekti, ki so pri izvajanju upravljanja relativno stalni; birokracija, nižji uradniki, policija, vojska … In vsaka nova (koalicijska) vlada potem vpelje svoj »kadrovski cunami« in izvršuje proces menjave birokratov. V tem tudi je smisel zadeve vladanja-kot-upravljanja, ki zlahka zdrsne v gospostvo in samovoljo (primer za to so številne zgodbe, ki so jih obravnavali mediji: banke, SDH, Telekom, razlastitev malih delničarjev NKBM, črpanje podtalnice in trošenje pitne vode, korupcija in nepotizem v javni sferi, policijsko in sodno kaznovanje malih prekrškarjev zaradi »neizpolnjevanja ukazov« itd.), to pomeni v »vodenje« in morda tudi, čeprav ne nujno, v odprto diktaturo. Grki so vso demokracijo pomenljivo postavili na zgolj enoletnih mandatih ...
Zato je birokracija, četudi paradoksalno, eden ključnih akterjev obstoječe tehnoarhije ali gospostva, ki ga izvajajo prav menedžerji. Če se birokrati »držijo zakonov« in njihovega resnično »zakonitega« izvrševanja, da torej učinkujejo v skladu s tistim »prav«, ki je vsaj že formalno zapisan v zakonih, potem bistveno omogočajo tudi »enakost«, vsaj kot minimalno enakost pred zakonom, torej pravno enakost in takšno enakopravnost. Hkrati pa tudi v tem primeru še vedno samo razpirajo (in nič več kot to!) možnosti pravičnega (etičnega) in političnega delovanja. Če ne počnejo niti tega, pa jo zavirajo. Takšno je današnje stanje v Sloveniji.
Razlikovati gre tudi med birokracijo in tehnokracijo (tip argumenta in premisleka, ki je tukaj zgolj nakazan, izhaja iz Heglovih in Webrih tematizacij zadeve birokracije). Pri birokraciji in tehnokraciji ne gre za eno in isto, tudi ne gre za »sistema gospostva« ali »sistema vladanja kar tako«; gre za nekaj takega, kot so »podsistemi«. Enostavneje rečeno, tehnokracija je danes predvsem tisto dvojno, kar sta vlada in pa menedžerji. Vlada je javna oblast, izbrana na volitvah. Bistveno za današnje vlade je, da so čedalje bolj tehnične in antipolitične. So sistemi vodenja, ne vladanja. Menedžerji pa so nastavljeni izvrševalci tehnoprodukcijskih opravil, osredotočeni izključno na napredovanje rasti in ekonomskega razvoja. Birokracija in tehnokracija obstajata znotraj njima nadrejenega sistema tehnoarhije, kot podrejena podsistema.
Birokracija je nekaj takega kot »statični element«, tehnokracija pa »dinamični element« tehnoarhije. Kolikor manj so razvite tehnike in tehnologije (tudi tehnike gospostva, v pomenu razpoložljivih sredstev), toliko bolj je »v sedlu« birokracija. Velja tudi »obratno«: kolikor bolj so razvite tehnike in tehnologije (torej sredstva za to, posebej v dobi medijev), toliko manj pomembna postaja birokracija in se krepi odločilnost tehnokracije. To posebej velja v naši epohi gospostva tako imenovanih ameriških, menedžerskih in tehničnih prijemov, načel in načinov vodenja, kjer vse državno/birokratsko postane »vprašljivo«, vse »poslovno« (korporativno …, vključno s korporativnim pravom) pa pride v ospredje kot samoumevno.
To je tisto, kar svoj »vrh« dosega v točki zmagovanja korporativnih kvazinačel, ne samo korporativnega prava, načina vodenja ter – hkratnega izginjanja države. S tem pa prihaja tudi do razraščanja tehnokracije ter pešanja in odvečnosti birokracije; odpravlja se predvsem s »tehnikami produktivnosti in učinkovitosti«, ki jo omogoča zlasti računalniška tehnologija.
Razumeti ta razlikovanja naj bi pomenilo začenjati jasneje razumevati liberalne in konservativne, a čedalje bolj tudi levičarske argumente tipa: država je slab gospodar, birokracija je neučinkovita, neproduktivna, birokracije je zmeraj preveč, ukinimo ali avtomatizirajmo birokracijo, iznajdimo stroje za izvrševanje »birokratskih opravil«, papirologija nas bo zadušila itd.
V tem pogledu torej izbiramo: ali vrnitev k političnosti ali priznanje izgona političnosti, njeno posrkanje z zgolj družbenostjo in redefinicija sodobne teorije države, ki se ne bo sprenevedala glede zamenjave vladanja za vodenje in upravljanje. Da bi bili in spet postali politične živali in politični agenti, bi morali izbrati prvo – političnost in politiko, ne pa padati na popreproščene zvijače, češ da je politika pač »kurba« in da s tem ni mogoče ničesar storiti. Brez »vladanja« kot »politike«, brez politikov kot državnikov, brez političnega delovanja birokracije političnih državljanov, torej brez delovanja vseh kot »političnih živali« se ne zdita mogoči ne pravičnost in ne demokracija.
Dr. Tonči Kuzmanić, politični filozof, in dr. Andraž Teršek, pravni filozof, sta univerzitetna učitelja Univerze na Primorskem, ki predavata tudi pri podiplomskem študijskem programu Politologija.
