Vzeto čez palec bo kakšnih sto tisoč slovenskih državljanov in državljank letos nemara prvič imelo priložnost prisostvovati predstavi, ki običajno spremlja podelitev častnega znaka (in neredko tudi drugih državnih odlikovanj). Predstavi, katere scenarij bo napisalo in jo režiralo manj ljudi, kot je prstov na obeh rokah, pri izvedbi katere bo sodelovalo kakšnih sto igralcev, pretežno statistov, in ki je v podrobnostih vselej drugačna, v bistvu pa vedno znova ista. Predstavi, ki jo vse starejši pišejo in uprizarjajo za vedno mlajše (no, v resnici v indijanskem poletju svojega življenja predvsem zase) in pri tem sploh ne opazijo, da teh to ne more zanimati. LOL.
Da se je Borut Pahor v vlogi predsednika države odločil obuditi častni znak svobode, ki ga je pokojni predsednik države Janez Drnovšek hiberniral, je logično nadaljevanje pahorjanskega sprenevedajoče-vsiljivega zavzemanja za »odpuščanje, spravo in enotnost«. Takšnega, kot ga žebra med sleherno procesijo, najsi bo na osnovni šoli v Horjulu ali med slavnostno prireditvijo ob dnevu Slovenske vojske. Nemara jo bo tudi drevi, ko se bo udeležil slovesne podelitve naziva poslovna asistentka/tajnica leta 2016.
Med lansko spravno procesijo od tribune na ljubljanski škofijski gimnaziji do odkritja spominske plošče v Karlovici pri Velikih Laščah (svet je praznoval 70. obletnico zmage nad nacifašizmom) je Pahor stopil skoraj na vsako politično mino, ki si jo je sam nastavil. A to ga – posvečenih z misijo nič ne zmoti – kajpak ni odvrnilo, da si letošnje procesije ne bi organiziral po osamosvojitvenih (kajpak, obletnica je spet »jubilejna«, tokrat 25.) minskih poljih. Najprej je prevzel častno pokroviteljstvo nad prireditvami ob obeleževanju dogodkov 25. obletnice desetdnevne vojne, s »svojimi« častnimi znaki pa naj bi popravil še »krivice«. Točneje, podelil najvišja državna odlikovanja doslej spregledanim.
Lepo spravno in uravnoteženo, v duhu sožitja in z narodovimi stremljenji v mislih, ki jih lahko uresničimo le, »če bomo v odločilnih trenutkih kot narod stopili skupaj« (iz govora v Horjulu), je Pahor tako listino o častnem pokroviteljstvu na dan zmage podelil tudi Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve. In tako postal častni pokrovitelj osamosvojitvene proslave, ki jo je omenjeno društvo, kot je mogoče razumeti, začelo z vložitvijo ovadbe proti nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu. Če je moral na sodišče gospod Tone Krkovič, naj gre še Kučan, je to prostodušno – eh, spravno, uravnoteženo in v duhu sožitja kot Pahor – na javni radioteleviziji utemeljil predsednik omenjenega društva.
Sto, okroglo, ljudi, organizacij, društev, enot in tako dalje je doslej prejelo zlati častni znak svobode, kakšnih devetsto jih je prejelo še srebrni in častni znak »kar tako«. Skupno torej tisoč, kakšen več, kakšen manj. Že mogoče, da bi si ga zaslužil še kdo (in da si ga kateri od dosedanjih odlikovancev ni), toda sto tisoč nič hudega slutečih te predstave ne potrebuje. Perspektiva pa bi jim prišla še kako prav.
