Marjetka Mihelčič s Tanče Gore v Beli krajini ima na domači ekološki kmetiji skoraj osem hektarov obdelovalne zemlje. Na njej pridela nekaj žita, zelenjave, ima sadovnjak, skratka toliko, kot pač lahko obdeluje sama. »Trenutno imam doma tono in pol prosene kaše, ki je iskan produkt, pa je ne morem prodati, ker kot mati samohranilka enostavno ne zmorem hoditi s sejma na sejem vsak dan in prodajati. Imam torej čudovit produkt, ki mi bo zgnil. Vse, do česar sem prišla, je bila dampinška ponudba.«
Že dolgo ve, da če se želi z ekološko pridelavo in predelavo resno ukvarjati, nujno potrebuje mrežo sodelavcev. »Sama enostavno nisem sposobna voditi knjig, obdelovati zemlje, pridelovati, pakirati in potem izdelke še prodajati.«
Če delaš sam, doma, se kmalu izgubiš
Odprtje prvega belokranjskega inkubatorja v stavbi podjetja Stratus, nekdanji poslovni stavbi Belta, in vključitev v prostor coworking, kjer se srečujejo podjetniki in ustvarjalci s sorodnimi idejami (trenutno jih je sedem), Mihelčičevi daje upanje, da ji bo vendarle uspelo uresničiti načrte. »Že kak teden se v prostoru coworking srečujemo isti ljudje, se pogovarjamo, izmenjujemo ideje. In kar je ključno, vzpostavili smo povezave, našli smo se,« pravi. »Tu imamo na voljo urejen prostor, internetno povezavo, ves čas smo skupaj, mentorji nam svetujejo. Če pa delaš nekaj individualno, doma, kot sem delala doslej, se začneš izgubljati. Na enodnevnih podjetniških delavnicah so mi vsi govorili, češ tvoja ideja je odlična, morala bi jo uresničiti. In potem sem šla spet domov sama s to svojo odlično idejo.«
Tristo kvadratnih metrov najetih prostorov v inkubatorju, s katerim upravlja Razvojno informacijski center (RIC) Bela krajina, je že zasedenih, čeprav so ga odprli šele v začetku maja. V njem delujejo štiri mlada podjetja s področja internetnih tehnologij in financ, skratka storitvenih dejavnosti. Gre za prvi del inkubatorja, namenjenega mladim podjetjem iz vseh treh belokranjskih občin.
Drugi bo v prostorih nekdanje lekarne na Kolodvorski ulici v središču mesta, ki jih že obnavljajo, namenjen bo predelavi tekstila in naravnih materialov, dizajnu, uporabnim umetnostim. »V 80. letih je tekstilna industrija v Beli krajini zaposlovala dva do tri tisoč ljudi. Tega znanja je pri nas veliko,« je dejal direktor RIC Peter Črnič in dodal, da imajo resne interesente, ki bi radi junija že začeli delati. Tretji del inkubatorja, namenjen proizvodnim dejavnostim, pa naj bi razvili v nekdanjih upravnih prostorih rudnika v zapiranju v Kanižarici, ki jih bodo v kratkem začeli obnavljati.
Najprej so imeli ljudi, nato prostore
»Naš inkubator je nekoliko netipičen glede na druge po Sloveniji, ki jih ustanavljajo bodisi javne organizacije bodisi 'gverile' oziroma prodorni mladi podjetniki. Imamo nekakšen hibrid, saj smo kot upravljalec najprej poslušali potrebe okolja,« pojasnjuje Črnič. Na lanskih delavnicah so namreč spoznali, da je po Beli krajini ogromno posameznikov, ki delajo doma, so nezaznavni, pa čeprav je njihovo delo na svetovni ravni. Občine tako v stavbo niso vložile veliko denarja in potem čakale, ali bo kdo prišel. »Pri nas je bilo nasprotno. Najprej smo imeli ljudi, šele nato prostore, ki pa smo jih pustili precej gole, saj želimo, da mladi podjetniki vanje vnesejo svoj duh.«
Po besedah črnomaljske županje Mojce Čemas Stjepanovič bodo v prihodnje, če bo zanimanja še vedno veliko, odprli inkubatorje tudi v Metliki in Semiču. »Smo na dobri poti, da vsaj zmanjšamo beg možganov, kajti ustaviti ga ne moremo,« dodaja. »Z inkubatorjem mladim omogočamo, da čim bližje domu ustvarijo nova delovna mesta, nova podjetja. Znanje želimo zadržati v domačem okolju in s tem pripomoči k razvoju Bele krajine.«
