Če kaj, velja za ZDA, da so bile v obdobju po drugi svetovni vojni zvezda vodnica družbenega razvoja. V dobrem in v slabem, kajti dandanes težko izbrskamo stvar, ki nas ne bi povezovala z njimi – od izjemnega tehnološkega razvoja do globalnega terorizma ali od združene Evrope do krvavo raztrganega Bližnjega vzhoda. Tudi sedanje ameriške volitve so nekakšen preludij v dogajanje, ki bo v bližnji prihodnosti zaznamovalo ameriškemu duhu najbližjo Evropo in se nato zlagoma selilo naprej po svetu. Vzpon donaldov in hilaric, dveh likov, ki sta sicer prava antipoda, dejansko pa protagonista nove politične kulture, navaja k spoznanju, da ta ni v nastajanju, ampak se utrjuje in bo že jutri povsem naša.
Vodje treh glavnih institucij Evropske unije, sveta, komisije in parlamenta, Donald Tusk, Jean-Claude Juncker in Martin Schulz, so pred dnevom Evrope v palači, kjer je bila leta 1957 podpisana rimska pogodba kot temelj današnje EU, resignirano ugotavljali, da je Unija brez pravega voditeljstva ter da se pogreza v nepomembno in nacionalistično politiko. »Imamo veliko trgovskih potnikov v evropskem svetu, a le malo državnikov,« je modroval Schulz, ne da bi koga izpostavljal, Juncker pa je krivdo za vse večjo evropsko nepomembnost pripisal kar državljanom oziroma posameznim članicam, ko je dejal, da imamo »celovite Evropejce«, kadar je mogoče od Unije kaj dobiti, in »polovičarske Evropejce«, ko je treba vanjo kaj prispevati. Ko je k slednjim prištel tiste, ki največ dobijo iz bruseljskih skladov, ni bilo dvoma, da je mislil predvsem na vzhodnoevropske članice. Kako lahko je igrati na svoje javnosti všečne karte ob njeni pospešeni politični amneziji, je dokazal kar sam. Njegova polovičarska odgovornost do skupne Evrope se je pokazala z Luxleaksom, davčno oazo, ki je v času njegovega predsednikovanja luksemburški vladi praznila davčne blagajne drugih članic. Iz tega seveda ne more zrasti karizmatični državnik, zgolj figura, ki se skozi dnevne gege, kakršna sta bila »pozdrav diktatorju« z Orbanom in »ugani, kdo je« s Cerarjem, prebija skozi javni šov, ki ga še imenujemo politika.
Z ogledi Big brotherja, Kmetije, Bilo je nekoč in kar je še tovrstne nesnage v vse širši televizijski ponudbi, je zato mogoče dokaj zanesljivo predvideti, kako se bo s pomočjo države v prihodnje usmerjalo (vsaj zahodne) družbe. V ozadju bo kraljeval denar, torej korporacije, državljani bodo navijaška publika ali pa absolutni abstinenti, ki resničnostih šovov organsko ne prenašajo, sodelujoči v njih pa praviloma razni sociopati, ki jih tovrstna tekmovalnost privlači.
Se da mednje uvrstiti bodočega ameriškega predsednika oziroma predsednico? Tostran velike luže označevanje Donalda Trumpa za sociopata že naleti na splošno pritrjevanje, medtem ko je v ZDA ta misel vsajena njegovim nasprotnikom, še zdaleč pa ne privržencem. Če na kratko povzamemo definicijo sociopata, ki jo je podala ameriška psihologinja Marta Stout, potem govorimo o osebnostni motnji, ki vključuje popolno pomanjkanje vesti. Takšnim ljudem je vseeno, kako močno prizadenejo druge, ne poznajo nobenega obžalovanja, sramu ali krivde, ne občutijo nobene ljubezni in, kar je še huje, so lahko prav hinavsko prepričljivi. Temu vzorcu se po do zdaj videnem bolj prilega Clintonova, medtem ko je Donaldu Trumpu prej mogoče očitati, da je svoj resničnostni šov Vajenec s televizijske mreže NBC le preselil na vso Ameriko ter se za lastno zabavo (in denar) poigral v njem in v slogu svojega znamenitega »you're fired« opravil s preostalo šestnajsterico tekmecev v njem, potem pa namerava v novembrskem finalu opraviti še z zadnjim.
A tudi če ne bo, ne bo po letošnjih ameriških volitvah nič več tako, kot je bilo. Še tiste pred osmimi leti, ki so staro celino potisnile v tolikšno evforijo, da je zmagovalca nagradila z Nobelovo nagrado, so bile prislovični praznik demokracije, tokratne so dokončno korporativna režija, v kateri glas ljudstva daje dokaj nezavezujočo oceno samo še o tem, kateri model korporativizma bo usmerjal družbo. Nenevarno za ZDA, zato pa toliko bolj za Evropo, ki bolj kot ne zanemarljive spremembe v ameriškem političnem ravnanju, ki se izražajo skozi tamkajšnji volilni cirkus, na svoja tla prenaša kot sistemske. To se ji je zgodilo po izvolitvi Reagana s thatcherizmom, ki je prekinil skladnejši socialni razvoj (zahodne) Evrope, po Clintonovi pa s tretjo potjo, ki je socialdemokratsko Evropo odpeljala v slepo ulico. Republikanci in demokrati v ZDA bodo iz trenutnega resničnostnega šova na krilih populizma, ki ga uprizarja predsedniška tekma, prišli bolj ali manj celi, v Evropi pa bo populizem etablirano politiko snedel za malo malico. Implozija v to praznino zna biti strašljiva in ni čudno, da so se najvidnejši evropski voditelji ozrli prav k papežu, saj nam ob njihovi nesposobnosti lahko pomaga le Bog.
