Spot, o katerem govorim, je v svoji enostavnosti genialen. Fiorinova na začetku, ko jo vidimo v hrbet, nastopi kot anonimna gledalka predstavitvenega spota Hillary Clinton, kot državljanka, kot predstavnica ljudstva, kot volilka, torej kot posameznik, ki nima mesta v fabricirani realnosti politične propagande, v kateri med skrbno izbrano rasno, spolno, seksualno in starostno sestavo kraljuje ultimativni fabrikat, popolnoma zaigrana predstavnica političnega razreda. Tega ni več mogoče prenašati, tega ni več mogoče gledati – in res, že po nekaj sekundah Fiorinova Clintonovo, ki govori z zaslona, dobesedno izklopi. Ko se zatem sama obrne proti kameri in se s povsem mirnim tonom v imenu državljanov zoperstavi političnemu razredu, ko pozove k opolnomočenju, ko se – z eno besedo – obrne na tiste, ki menijo, da je »dovolj«, je vse skupaj le eksplikacija geste izklopa, geste, ki je, kot nam sporoča, otročje enostavna, če smo se zanjo le zmožni odločiti.
Da je Carly Fiorina tudi sama del prav istega esteblišmenta, v katerem ravno ni bistvene razlike med političnim in »državljanskim«, torej podjetniškim razredom, je samoumevno – prav tako kot je samoumevno, da so delo ustvarjanja lažnega nasprotja, o katerem govori, že davno pred njo opravili neoliberalni ideološki aparati. A vendarle ostaja dejstvo, da je Fiorinova v spotu nadvse ekonomično artikulirala zavezujoče konture letošnje predsedniške kampanje, situacijo, ki v ZDA vendarle deluje kot novost: namreč obvezo, da je spopad nastavljen kot spopad med esteblišmentom in antiesteblišmentom.
A seveda, če je ta spopad realen, če je v igri dejanska razlika, je izklop starega sistema (skoraj) nemogoč – in je, nasprotno, prav sistem tisti, ki nenehno razglaša konec svojega nasprotnika. Bernie Sanders tako v očeh medijev že od samega začetka zgolj vztraja v agoniji gotovega konca, ki ga njegovim morebitnim podpornikom – če bi slučajno pozabili – vsakič znova servirajo v obliki neznanskega števila superdelegatov, tiste realne neprekoračljive sile, zaradi katere je bilo vztrajanje pri še vedno možnem končnem uspehu že davno prevedeno v iracionalno kaprico.
Ta trik je seveda popolnoma prozoren in lahko smo prepričani, da bi isti mediji v primeru, ko bi se zgodba na koncu obrnila, ta preobrat zmožni prikazati kot nekaj, kar so že od nekdaj pričakovali; a dejstvo je, da njegova ovržba zahteva nenehen napor. In v situaciji, ko fakti vedno znova trčijo ob beton v matematiko zamaskirane propagande, ko izrekanje faktov zahteva neskončno repeticijo, se zlagoma zamaje tudi njihova percepcija. Fakti niso več občuteni kot opora verovanja, temveč kot njegov neposredni izraz.
Konkretno: Sandersovi podporniki v alternativnih medijih zelo dobro vedo, da je štetje superdelegatov v skupni rezultat še vedno v principu nedopustno. A ko morajo ta isti fakt ponavljati znova in znova, tudi sami niso več prepričani, ali ne gre morda zgolj za propagando in samoprepričevanje. Verovanje je labilno, in četudi se ne sesuje do konca, sčasoma začne popuščati propagandi esteblišmenta – ne kot resnici, temveč kot realni moči.
A medtem ko je politični esteblišment v boju z dejanskim antiesteblišmentom nadvse trdovraten, je v boju s Trumpom, svojim lažnim nasprotnikom, izrazito nemočen. In naj bodo Hillary in njeni strategi še tako prepričani, da bo z zmesjo politične korektnosti in koketiranja s konservativno desnico s Trumpom z lahkoto opravila, je precej mogoč tudi obraten scenarij. Že doslej se ga je navadil pretežni del republikanske baze in naivno je računati, da se ga ne more navaditi tudi preostanek, naivno je računati na zavezništvo z desnico. In če Trumpu v nekem trenutku uspe izvesti gesto, ki jo je v spotu uprizorila Carly Fiorina, če mu uspe gesta izklopa, s katero je izklopil že vse doslej, bo stvar odločena: Hillary se bo lahko še naprej trudila, lahko bo še naprej vztrajala, a vklopiti se ne bo mogla več.
Ko sistem najde način, da se spremeni, ne da bi se spremenil v jedru, ko najde način, da se obnovi na način, da v svoje delovanje vnese parodijo samega sebe, ko volilci odkrijejo, da se lahko opolnomočijo tako, da postanejo še nekoliko večje ovce, si igrače ne pustijo več vzeti. Če je politična revolucija lažna, ima takojšen nepovratni učinek. Prava revolucija, nasprotno, terja neskončno vztrajnost.
