Predpostavljena »realnost«, jasno, izhaja iz izida decembrskega referenduma. Po njem se je nemudoma vzpostavil na videz samoumevni sklep o nujnosti natančno določenega kompromisa, iz katerega morajo biti na vsak način izvzete posvojitve – ki pa je, kot sem takrat obširno pisal v Mladini, izšel iz neutemeljene premise o enoznačni in neovrgljivi interpretaciji volje ljudstva. Da so volilci zakon zavrnili, je jasno – nikakor pa ni jasno, čemu so ga zavrnili, in prav nikjer ne piše, da so specifično zavrnili možnost posvojitev. Četudi bi namreč sprejeli predpostavko, da so volilci glasovali racionalno in so bili povsem imuni za očitne manipulacije kampanje nasprotnikov, je še vedno povsem mogoče, da jih je zmotila le konkretna dikcija o »dveh osebah«, ki je nadomestila »moža in ženo« – in ki je v kampanji, če le malo vklopimo spomin, tudi dejansko tvorila simbolno zavetje homofobije, točko, v kateri je homofobija nastopila v preobleki obrambe klasične zakonske zveze, ki naj bi s to sintagmo čisto dejansko izginila.
»Realnost«, ki brezpogojno izključuje posvojitve, je status neovrgljive realnosti lahko dobila le pod pogojem, da je bila dopolnjena z lastno investicijo, z lastnimi predsodki in željami tistih, ki jo oznanjajo. Poslanci koalicijskih strank, ki so spremembo ZZZDR že v parlamentu, nato pa tudi v kampanji večinoma podpirali s slabo prikrito zadrego (če nič drugega: pretiran entuziazem v napol privatni skupnosti včeraj narejenih politikov, kakršen je naš parlament, hitro postane sumljiv), so zdaj dobili priložnost, da nekoliko zadihajo. Ljudska homofobija, po kateri »nimam nič proti gejem, samo da se ne vtikajo vame«, je bila po domnevni volji ljudstva prenesena v formalni princip: nič nimam proti partnerski zvezi, samo da se ne vtika v zakonsko zvezo. Zdaj, ko je ljudstvo spregovorilo, spet lahko legitimno govorijo o »drugih«, spet lahko govorijo o izolirani skupnosti, ki je lahko povsem enakopravna, dokler z enakopravnostjo ne posega v pravice drugih – otrok in ljudstva, dveh glavnih fetišev politike. Prav ta okvir pa je tisto, kar poslance koalicije druži z desno opozicijo: slednja je, jasno, nasprotovala tudi temu zakonu (SDS kategorično, NSi zgolj še zaradi vtisa), a naj je bila na videz še tako nejevoljna, je bitko dobila v trenutku, ko je tudi koalicija pristala na ta okvir. In lahko smo prepričani, da okvira, s katerim je enakopravnost ponovno postala skoraj enakopravnost, diskriminacija pa le bolj ali manj intenzivna, a v principu legitimna kategorija, še zelo dolgo ne bo želela izpustiti iz rok.
Pa vendar, če je zadovoljstvo koalicije in desne opozicije povsem razumljivo in pričakovano, pa s tem ni izčrpan krog tistih, ki so sprejetje Möderndorferjevega zakona pospremili z zadovoljstvom. V to množico najprej spadajo vsi tisti bolj ali manj javni akterji, ki so v sprejetju tega zakona – predvsem pa v dejstvu, da se desnici ne bo ljubilo na še en referendum – našli zgolj potrditev izidov referenduma, zgolj dokaz, da je pri nas »pač tako« in da je edino pravilno, da pri tem vprašanju postopamo po korakih. Jasno je bilo, gre zgodba, da bo desnica pri tem vprašanju uporabila vsa orožja, jasno je bilo, da so posvojitve kaplja čez rob, in jasno je bilo, da je javno mnenje pri tem vprašanju preprosto zabetonirano in da ni načina, kako bi bilo mogoče doseči več.
Strukturni defetizem te vrste je, roko na srce, v trenutni realnosti morda tudi dejansko utemeljen. A ostaja banalno dejstvo: nemogoče je izmeriti delež, v katerem je v absolutnost tovrstne realnosti vključena sama pozicija, ki absolutnost oznanja. Bi z manj sterilno, bolj tvegano in bolj odločno kampanjo, v kateri bi enakopravnost zagovarjalo več tistih, ki vanjo tudi dejansko verjamejo in ki tudi dejansko vedo, v čem je njena racionalna argumentacija, lahko dosegli več? Bi lahko dosegli več, če bi se tudi na drugih področjih izogibali diktatu realnosti? Bi lahko dosegli več, če bi volilce tudi sicer navadili, da miselne operacije, ki prebijajo predpostavljene okvire, izvajajo sami?
Če se nočemo uleči v pesek, je nujno vztrajati pri tem, da to je mogoče. Tu pa bi svoj delež k razvoju političnega morali prispevati tudi (pol)uradni zastopniki LGBT-skupnosti, ki so z le minimalno zadržanostjo podprli sedanjo rešitev. Kdor ima defektno enakopravnost namen koristiti, naj izvoli. A zadnje, kar je v tem trenutku etično primerno, so izrazi hvaležnosti vladni koaliciji – pospremljeni s tihim očitkom Združeni levici, da bi bilo bolje, ko bi ta problem že od začetka prepustila zmernim silam.
