Ko pravim simptomatično, mislim simptomatično. Organizatorji dogodka so se načeloma seveda zavedali, da mora panevropsko gibanje v imenu enakopravne zastopanosti na svoje ustanovno srečanje povabiti predstavnike iz vseh evropskih držav. V okviru te zastavitve je na panelih, ki so potekali čez dan, do besede prišla celotna periferija – tako kot na sestankih uradne evropske politike, pa naj sta še tako marginalna, besedo dobita tudi Miro Cerar in Dušan Mramor.

A ko je bila na večernem dogodku uprizorjena predstava za evropsko javnost, ko se je Varufakis odločil, da na oder postavi prve obraze DiEM, smo kmalu ugotovili, da je veliki Drugi ostal nedotaknjen. Da je po uvodnem Varufakisovem nagovoru na oder stopila parlamentarka iz Nemčije, bi še lahko razumeli kot poklon gostiteljem. A ko so se po njej zvrstili predstavnice in predstavniki iz Francije, Velike Britanije in Španije, kot dobrososedski korektiv pa še Irka in Portugalec, je abstraktna transnacionalnost zdrsnila v reprodukcijo najtrdovratnejšega problema evropske integracije – kot samoumevnost predstavljene nedoletnosti »nove Evrope«. Dejstvo, da tudi v nadaljevanju razen že zdaj transnacionalnih Srećka Horvata in Slavoja Žižka, ki se je oglasil po videu, ni bilo govorca, ki bi prišel iz vzhodne Evrope, je opazila tudi gledalka iz občinstva – in, jasno, iz ust Horvata v odgovor dobila pojasnilo, da je vzhodna Evropa »na žalost« res podreprezentirana, da pa so, kot sem omenil že zgoraj, na tako rekoč internih sestankih sodelovali tudi predstavniki iz Poljske, Slovaške, Češke, Hrvaške, Srbije, Slovenije in mnogih drugih držav.

So ti očitki deplasirani? Smo tisti, ki smo to opazili, že avtomatično zadrti nacionalisti in lokalpatrioti? Bi bilo bolj prav, če bi v skladu s sugestijami pozabili na nacionalne kriterije in sprejeli ponudbo transnacionalne evropske identitete? Nikakor – a le pod pogojem, da prepoznamo pravo naravo problema. Če je ta spodrsljaj, ki ga je soorganizator predstavil kot neizogibno, nesrečno dejstvo, na prvi ravni zgolj slabo simbolno sporočilo (odpravo primata nacionalnosti je na ravni simbolike pač mogoče prikazati le prek provizorične pozitivne diskriminacije), ga lahko na drugi ravni razumemo kot simptom resne konceptualne zmote.

Seveda, nobenega dvoma ne more biti, da bi zmaga levice v velikih državah predstavljala pomembnejši premik – a če je v čem prava lekcija neuspeha Sirize in Varufakisa, jo moramo iskati tam, kjer so stvari videti najbolj banalne. Bo že držalo, da Evropo obvladujejo kapital in velike države, a zaradi same institucionalne strukture je v operativnem smislu ta oblast vselej oprta na združbo samo po sebi miniaturnih političnih figur, predstavnikov na papirju marginalnih držav, ki zbrane v koalicijo voljnih neuradni oblasti ponudijo minimum legalnosti in legitimnosti – tudi v primeru, če bi bilo nekoč treba disciplinirati levičarske Nemce.

In jasno, ko spregledamo nenadejano moč impotentnih, moramo postati pozorni tudi na temeljno dejstvo: evropska oblast sicer domuje v Bruslju, a evropska politika, naj bo desna ali leva, se kot evropska politika neizbežno pojavlja lokalno, na ravni nacionalnih držav. V tem oziru pa postane tudi jasno, da je za vsak transnacionalni projekt nujno, da se brez vihanja nosu opre na tisto malo pristne levice, kolikor je je že nastalo v posameznih državah – na politične subjekte, kakršna je, med drugim, tudi slovenska Združena levica.

In naključje je hotelo, da se je ravno v istem tednu na programski konferenci Iniciative za demokratični socializem, članice ZL, pojavil Kostas Lapavicas, tisti grški ekonomist in nekdanji poslanec Sirize, ki ni ne Cipras in ne Varufakis. Da se je, kot vse kaže, IDS zdaj dokončno odločil za tretjo grško figuro, figuro, ki vztraja pri nujnosti ponovnega premisleka razmerja med nacionalnim, internacionalnim in transnacionalnim, velja absolutno pozdraviti. Lapavicas, in to je njegova največja prednost, detajle strategije na nacionalni ravni docela prepušča lokalcem – in prav ti so tisti, ki bodo v trenutku, ko bodo oblikovali jasen in odločen program ter našli zadosten kader, morali najti tudi način, kako prebiti napol spontano blokado medijskega vsakdana. Bi rešitev lahko našli v lekciji demokratičnega socialista v ZDA – ki tudi pogojno nikoli ne bi mogel uspeti brez neskončno dolge volilne kampanje?