A četudi pustimo ob strani sicer pričakovano, a vendarle nepotrebno zmedo, ki jo je ideja bojkota nehote ustvarila (mnogi jo še danes zmotno povezujejo s spodbijanjem kvoruma udeležbe), je ta strategija zgrešena že v samem izhodišču. Pa ne gre za to, da ne bi mogla doseči svojega cilja – prej gre za to, da si v situaciji, v kateri živimo, zastavlja napačen cilj.

Da bi razumeli, za kaj gre, velja napraviti droben ovinek. V zdaj že razvpitem zapisu »O tabujih«, objavljenem tudi v prejšnji številki Mladine, je Slavoj Žižek v odgovor Nicku Riemerju postavil naslednje vprašanje: »Evropa se zdaj bojuje za enake pravice homoseksualcev in žensk (za pravico do splava, za poroke istospolnih partnerjev in tako naprej), bi torej te pravice morale veljati tudi za homoseksualce in ženske med begunci, čeprav morda niso združljive 'z njihovimi navadami' (in pogosto očitno niso)?«

Na vprašanje, s katerim se je Žižek želel zoperstaviti načelno in praktično nevzdržni toleranci do islamske »kulture«, ki naj bi jo zagovarjali njegovi kritiki, bi tudi kritiki sami lahko odgovorili le z emfatičnim in nekoliko začudenim »da«. Jasno, zakon je kot zakon lahko samo zakon za vse in nobenega razloga ni, da tudi omenjene pravice ne bi bile, kot Žižek pravi v angleškem izvirniku, »razširjene« tudi na begunce – seveda pod pogojem, da so jim sploh podeljene kakršne koli pravice. Realni problemi, za katere dejansko gre, namreč nastopijo šele na ravni njihovega prakticiranja, kjer formalno podeljene pravice stopijo v konflikt z nezapisanimi družbenimi normami – na tej točki pa, in to je bistveno, v načelnem in praktičnem smislu ni prav nikakršne razlike med eno ali drugo »kulturo«. To postane jasno v trenutku, ko Žižkovo vprašanje s parafrazo prenesemo v domači aktualni kontekst: »Slovenija se zdaj bojuje za enake pravice homoseksualcev – bi torej te pravice morale veljati tudi za homoseksualce med konservativnimi Slovenci, čeprav morda niso združljive 'z njihovimi navadami' (in pogosto očitno niso)?«

Tudi v Evropi, tudi v Sloveniji – in ne le na desnici – obstaja »kultura«, zaradi katere zapisana pravica sama po sebi še nikakor ne proizvede situacije, v kateri posameznik brez tesnobe, prikrivanja in šikaniranja živi s svojo, bolj ali manj stigmatizirano objektno izbiro. Pa vendar, dileme ni. Če bo zakon uveljavljen, te pravice ne bodo veljale le za tiste, ki si tega želijo, temveč za vse. A če so Aleš Primc, Metka Zevnik in nadškof Zore še sposobni prebaviti dejstvo, da bodo pravice formalno veljale tudi zanje, nikakor nočejo dopustiti situacije, ko bi pravice veljale tudi za vse tiste v njihovih vrstah, ki si prakticiranja pridobljenih pravic zgolj ne smejo želeti.

Če opazimo očitno – politična in medijska desnica, ki pri tem vprašanju stoji v prvih vrstah, je prav tista desnica, ki že leta in leta na vse mogoče načine uživa v svoji lastni getoizaciji, v svetu, kjer veljajo specifični kriteriji resničnosti. Z našo realnostjo sicer komunicirajo, a le posredno – šele potem, ko drobce, ki jih črpajo iz realnosti, z manipulacijami preobrazijo v nova »dejstva«. In ker smo se nekoč naučili, da pametnejši odneha, je komunikacija že davno postala enosmerna. Opazimo jih, čudimo se jim, pa vendar jim mirno pustimo, da v svojem svetu počnejo, kar jih je volja.

In seveda, tudi v primeru referenduma so se zaprli v svoj svet. Pa vendar, imajo res samo en cilj, dosego tiste magične številke, ki bo Slovence zavarovala pred aberacijami? Nikakor – njihova zmaga je bila dosežena že v trenutku, ko je del javnosti položil orožje in se sprijaznil z dejstvom, da je v normalnem boju za ali proti bitka že odločena. Prav predpostavka, da zagovorniki zakona relativne zmage tudi v principu ne morejo doseči, je bila tista, ki je na eni strani porodila neizdelane ideje o bojkotu, na drugi strani pa ustvarila prihodnost, v kateri bodo Primc in združba zmagali tudi ob svojem porazu.

Čas političnega boja za zakon je privilegirani čas, čas, v katerem se poleg neposrednega zakona odloča tudi o usodi neformalne »kulture«, ki pogosto blokira prakticiranje pravic. In prav intervencija vanjo je tisto, kar v političnem smislu pomeni spremeniti zakon – in kar mora v konkretnem primeru, ko se je zakon še enkrat več vrnil v politično dogajanje, postati bistveni cilj. Se torej res lahko zadovoljimo s kakršno koli zmago na referendumu, tudi takšno, kjer bi nasprotniki zakona bučno praznovali svojo prepričljivo »relativno« zmago? Nikakor. Če referenduma ne bomo razumeli tudi kot boja proti celotni politični zastavitvi, ki živi od našega defetizma, bodo tudi pridobljene pravice za mnoge ostale le formalne. Še bolj formalne.