Prav isti prvi september, ko je Mramor razglasil simbolični konec ekonomske krize, je bil namreč dan, ko je Viktor Orban poskrbel za simbolični začetek neke druge krize. Tako Madžari kot Evropa so že pred tem vedeli, da begunci obstajajo – a ko je tistega dne ukinil vlake proti Avstriji in s tem na trgu pred železniško postajo Keleti v Budimpešti ustvaril nepregledno množico »drugačnih«, ki skozi Evropo ni več le potovala, temveč se je v njej trmasto zaždela, je protibegunski resentiment dobil svoj prvi oprijemljivi objekt.
A če se je množica beguncev v tem trenutku pretvorila v psevdoracionalni argument ksenofobije – kdo je bil tedaj njen subjekt? Na Madžarskem, kjer je Orban le nekaj dni zatem na mejah začel graditi zid, so bile stvari jasne. A v vseh tistih državah, kjer oblasti vendarle niso želele pristati na stališče, da v Evropi ni prostora niti za enega migranta, je vlogo subjekta, vlogo nosilca protibegunske politike prevzela entiteta drugega tipa: protibegunska množica.
V množico, ki se je tisti čas formirala na spletnih forumih in družabnih omrežjih, so bili seveda vključeni tudi klasični strankarski navijači – a to še ne pomeni, da bi jo smeli reducirati na golo ekspozituro SDS in drugih, bolj obskurnih »ljudskih« strank. Janša, pa naj še tako potvarja zgodovino, takrat ni bil na njeni ravni in vsak poskus, da bi Orbana, ki je v njej igral vlogo nedosegljivega ideala, nadomestili s slovensko kopijo, so sicer nadvse poenoteni obiskovalci forumov zavrgli z goro minusov. Ta množica se ni želela in se še danes ne želi videti kot orodje klasične parlamentarne desnice, želi se videti kot nekaj novega, nekaj svežega, kot subjekt, ki končno ve, v katero smer naj kreneta Slovenija in Evropa – in če kaj, je bila naloga parlamentarne desnice prej v tem, da postane eno od orodij te množice, nikakor pa ne nasprotno.
Ta množica – pa tudi uradna desnica, ki je njen izziv z veseljem sprejela – se danes počuti ponosno. Vse, kar so napovedali, se je tudi dejansko zgodilo: govorili so o terorizmu in zgodil se je terorizem; govorili so o ograji in ograja je bila postavljena; govorili so o posiljevanju in zgodil se je Köln. Da so pri tem izključili vse subjektivne dejavnike in vse alternativne načine reševanja problema ter tek dogodkov pretvorili v objektivni avtomatizem zgodovine, jih ni motilo. Ker so pravilno napovedali prihodnost, so povsem prepričani: postali so glas razuma.
A da bi njihova pozicija dokončno postala univerzalna pozicija, pogled na svet, o katerem ni mogoče dvomiti, so se morali znebiti še zadnjih pomislekov, ali njihova avtonomija vendarle ni zgolj privid in na koncu dejansko niso drugega kot izrazno sredstvo enega samega političnega pola. Signale, da imajo prav, so tako morali najti tudi v svetu, ki popolne resnice še ni spoznal, tudi pri tistih torej, ki se v to množico deklarativno ne želijo vključiti. In seveda, ko so dokazila o pravilnosti svojega vedeževanja našli tudi pri avtorjih, ki po klasični shemi na desnico nikakor ne sodijo, so v polju racionalnosti izginili vsi morebitni dvomi.
Subjekt, ki je spregledal, subjekt, ki zdaj ve tisto, kar je prej le slutil, mora na koncu dobiti le še eno potrditev, potrditev, da ni le absolutno racionalen, temveč tudi absolutno moralen. Prav to pa je točka, kjer so svojo vlogo odigrali Dušan Mramor ter njegova nekdanja in sedanja druščina. Ko kritizirajo Mramorja, ko v njegovem ravnanju prepoznajo nemoralo, razsojajo pravilno – in prav nobenega razloga ni, da ne bi na isti način reagirali tudi takrat, ko prepoznajo očitne grehe beguncev.
Pa to že pomeni, da moramo tisti, ki v tej množici in tej politiki nočemo sodelovati, pri tem problemu ostati tiho? Bi ta problem v imenu višjih ciljev morali ignorirati? Niti ne. A ne gre le za načelno vprašanje, ne gre le za to, da si tega odpustka ne zaslužita ne Mramor in ne vlada, ki je pri procesu tvorbe protibegunske množice s postavitvijo ograje sodelovala tudi sama. Medtem ko so levičarska razglabljanja o nepremostljivih kulturnih razlikah med nami in priseljenci za protibegunsko desnico nujna, če želi postati univerzalna, nas tu preprosto ne potrebuje. Greh, ko gre za greh drugega, zna prepoznati sama. In jasno, s ponujenim odstopom minister ni dosegel nič, napaka je bila že storjena.
