Na prvi pogled je bilo sicer videti, da smo spet priča običajnemu scenariju, kjer je SDS na papirju sicer odsotna, dejansko pa še kako prisotna prek predstavnikov svojih agentur – tokrat zlasti Aleša Hojsa, nenavadne troživke, ki je obenem predsednik združenja VSO, član strokovnega sveta SDS in član NSi. A čeprav je Hojs skozi oddajo pridno zagovarjal stališča, značilna za privržence SDS (ko se je, denimo, v politiki do beguncev postavil na stran tistih slovenskih patrov, ki se »s stališčem gospoda papeža ne strinjajo«, in Viktorja Orbana, ki je »pokazal, kako se streže migrantskemu valu«), se na koncu ni bilo mogoče znebiti vtisa, da so te razlike že davno izgubile vsakršen rušilni potencial, o katerem so nekoč, predvidevam, sanjali v SDS. Hojs in nekateri mislijo drugače kot večina v NSi – a nič več kot to. Stranka Ljudmile Novak je ponosno demokratična – a nič več kot to. Uradno stališče, in v tem je jasna, je tisto, ki ga izreka ona.
Rečeno drugače: če je Aleš Hojs kot notranja opozicija v stranki deloval kot tujek in je v trenutkih, ko se je pojavil, bolj kot Ljudmili Novak ustrezal Janši, se je situacija tokrat zamaknila. Po vsebini je še vedno deloval kot SDS, a zaradi samega dejstva, da so bila stališča SDS izrečena skozi usta konstruktivnega člana NSi in s tem reducirana na demokratično sicer dopuščeno, pa vendar popolnoma nevtralizirano frakcijo NSi, je odsotnost prave SDS delovala nemoteče.
Ni jih bilo, a nihče jih ni pogrešal – in tako je tudi Angelca Likovič, ki je v studiu zastopala glas generične desne baze, oddajo sklenila z izjavo, ki bi še pred kratkim delovala kot šok: »Jaz si želim, da bi desnica zmagala, ker je nujno, da zmaga ... Ampak po današnji razpravi pa moram reči, ker sem učila Janšata, upam tole reči: Janez je ogromno krivic doživel, ampak 25 let, Janez, je bilo kar dovolj. Bodi častni predsednik stranke, stranko SDS pa naj prevzame Primc, ker nima nahrbtnika in vas bo povezal, ker je človek povezovanja.«
Da je Janševa nekdanja učiteljica za novega predsednika izbrala Aleša Primca, ki naj bi ravno ustanavljal satelitsko stranko z načrtovanim sinergičnim učinkom, in da je Primc, ki nenehno toži zaradi premajhne publicitete, poslušno tudi sam zavrnil sodelovanje v oddaji, je druga zgodba. Bolj bistveno je naslednje: o tem, da bi veljalo drugače urediti prihodnost SDS, Angelca Likovič ni presodila le v odsotnosti Janše in SDS, temveč prav na podlagi razprave, ki se je odvila v tej odsotnosti, na podlagi prej izrečenih besed Ljudmile Novak: na eni strani pripoznanja Janševe »pomembne zgodovinske vloge« (kaj to pomeni, je menda jasno), na drugi strani poudarka, da se Primčev bazen prej kot z NSi prekriva z SDS.
Kar je za nas morda samoumevnost, je v polju desnice dolgo veljalo za prepovedano temo – a zdaj je bilo naenkrat mogoče reči vse. In prav v tej lagodni atmosferi, v občutku, da je v debati nekako prisotna vsa desnica, pa čeprav je njen pregovorni vodja ostal doma, se je zarisala prihodnost, ki je ankete, ki merijo trenutno opredeljene, še ne zajamejo: prihodnost, v kateri bo koordinate politične desnice oblikovala NSi, prihodnost, v kateri bo voliti za desnico najprej pomenilo voliti za desno sredino, prihodnost, v kateri bo SDS sicer preživela – a bo živela le od ostankov.
Pa vendar, je vse to le naravni razvoj? Je razdor posledica osebnih nesoglasij? Je morda vse to zgolj posledica radikalizacije SDS, ki jo v zadnja leta in zadnje mesece – mnogo preveč blagohotno – umešča večina političnih komentatorjev?
Nikakor. Za že skoraj definitivni bodoči uspeh NSi bo prej kot radikalizirana SDS zaslužna tista tvorba, ki ji pravimo SMC, stranka, ki desni sredini prihaja naproti z druge strani. Ko Ljudmila Novak govori o »normalni Sloveniji« po avstrijskem zgledu, ima – roko dam v ogenj – v mislih prav sodelovanje s SMC, veliko koalicijo tistega tipa, ki se razcepi le v trenutku pred volitvami, sicer pa mirno sobiva. In dejansko, tako kot je NSi natanko takšna desnica, s katero ne bi imeli težav volilci SMC, je v SMC natanko toliko levice, kolikor je je zmožen prebaviti povprečen slovenski konservativec. Skoraj nič, a vendar dovolj za vtis.
A naj so objektivne okoliščine, vključno z normalizirano begunsko krizo, še tako ugodne, bi brez dobre organiziranosti vse še naprej stalo na mestu. Spomnimo se, s svojim čudno sodobnim zvenom je kratica te stranke nekoč delovala smešno. Danes, ko je prva med strankami ponudila lastno mobilno aplikacijo (imenovano NSi 2.0), kjer sproti izveste vse, kar želijo, da bi izvedeli, ob tem pa vzbujajo prepričljiv vtis, da ste v njej zaželeni, se lahko NSi smeje drugim.
