Skozi zgodovino so nasprotniki istospolno usmerjenih iskali razlage, s katerimi so utemeljevali njihovo diskriminacijo. Vzroki za sovraštvo so bili najprej zgolj verske narave. Kasneje so zavračanje utemeljevali z nenaravnostjo istospolne usmerjenosti. Danes prevladuje diskriminacija na podlagi stigmatizacije, torej nezaželene drugačnosti.
Po večstoletnem molku je za nekatere napredek že to, da zdaj o temi vsaj govorimo. Toda diskusija daje napačen vtis, da smemo soditi o pravicah določene skupine ljudi. Je diskriminacija homoseksualcev sploh kaj »boljša« od rasizma?
Slovenski volilci so tudi na zadnjem referendumu o zakonski zvezi lani decembra odločili, da vsi državljani ne smejo imeti enakih pravic. Takšno mnenje je prevladalo, čeprav homoseksualnost ni izprijenost. Homoseksualci niso nič drugačni od raznospolno usmerjenih. Bomo generacije, rojene konec 20. in v začetku 21. stoletja, končno začele razmišljati na podlagi dejstev, ne pa na podlagi nauka določenih institucij in pritiska večinske, očitno še vedno precej homofobične javnosti?
Nasprotniki istospolnih zvez za to nimajo utemeljenega razloga. O tematiki bi morali biti bolj poučeni. Toda trenutno se v osnovnih in srednjih šolah o tem govori zelo malo ali nič, pa čeprav bi tako zelo zmanjšali pritisk na istospolno usmerjene najstnike, ki imajo lahko hude težave z iskanjem lastne identitete. Hkrati bi ozaveščanje pripomoglo k večji tolerantnosti družbe. Neverjetno je, koliko truda so nekateri pripravljeni vložiti v to, da drugi ne bi dobili enakih pravic, čeprav to na njih same nima nikakršnega vpliva.
Veliko vlogo pri tem igrajo v naši državi verske institucije. Usmerjanje Rimskokatoliške cerkve h glasovanju proti izenačitvi pravic istospolno usmerjenih parov s heterospolnimi je bilo najmanj sporno.
A vsaj med mladimi se situacija morda le izboljšuje. Po rezultatih ankete litijskih gimnazijk velik delež mladih homoseksualnost sprejema, kar bi lahko pripisali tudi družbenim omrežjem, ki omogočajo enostavnejšo in bolj neposredno izmenjavo mnenj med množico različnih ljudi.
Ne glede na vse pa je iz raziskave jasno eno: mlajše generacije očitno vendarle začenjamo bolje sprejemati ljudi, ki so v eni, za večji del družbe precej nepomembni lastnosti drugačni od večine.
