Vemo, da je bilo včasih nenormalnih veliko stvari, ki so zdaj povsem običajen del našega vsakdana, in tako bi moralo biti tudi s homoseksualnostjo. Ženske včasih niso nosile kratkih kril in otroci niso smeli jesti za isto mizo kot odrasli. Danes se niti nad otroško družbo pri jedi niti nad dekletom v kratkem krilu nihče ne zgraža, pa čeprav slednja že skoraj kaže hlačke.
Ob tem se lahko vprašamo, ali so ljudje, ki se imajo za »normalne«, res takšni. Je normalno, da posameznik odrine svojega prijatelja zgolj zato, ker izve, da je homoseksualec? Saj je vendar še vedno isti človek.
Je normalno, da kar vsak deseti posameznik homoseksualnost še vedno razume kot psihično bolezen, kot je pokazala anketa dijakinj z litijske gimnazije? Očitno bi morali vsi skupaj dobro razmisliti in sami sebe vprašati, ali so istospolno usmerjeni res tako »drugačni«? Ali so res »nenormalni«?« Marsikomu pa ne bi škodilo, če bi se vprašal, ali je normalen sam. Navsezadnje nima nihče od nas pravice soditi nikogar. Zakaj bi bili homoseksualci pri tem izjema?
