Sodna drama v evropskem filmu nima tolikšne tradicije kot v ameriškem, kjer je že skoraj kompleten žanr, specializiran za uprizarjanje »procesa resnice«, katerega prizorišče je sodišče. Ta tradicija je že tako dolga, da bi v njej lahko našli vsaj tri obdobja. »Klasično« bi bilo tisto, ko so v filmu res verjeli, da je ameriško sodišče s porotniki, v katerih se lahko vidijo tudi filmski gledalci, z obtožencem, ki predstavlja »zadevo« (z elementi skrivnosti, zločina, prevare, goljufije ipd.), potem s tožilcem in odvetnikom, ki to zadeva razgrneta v vsej njeni spornosti in zapletenosti, da je torej to sodišče res kraj, kjer se razkrije resnica. Drugo obdobje bi bilo moderno ali obdobje deziluzije, travmatizirano s spoznanjem, da na sodišču sploh ne gre za »resnico in pravico«, temveč za pravniško igro, včasih prav umazano, in barantanje, v katerega so vpleteni različni interesi in ki je »naddoločeno« z denarjem. Zadnje obdobje je »postmoderno«, v katerem je sodišče vzeto prav kot to, namreč kot »teater«, kjer se v igri pravne »primernosti« poljubno preobrača med resničnim in lažnim, krivičnim in pravičnim, krivdo in nedolžnostjo.
Tudi Christian Vincent, režiser Gospoda sodnika, pravi, da ga sodišče spominja na gledališče, a najbrž bolj v smislu scenografskega dispozitiva, kot v filmu omeni neki lik, najstniška hči porotnice Ditte. Gospod sodnik nedvomno je neka sodna drama, toda takšna z romantičnim dotikom. In ta vse spremeni. Tako da v nekem trenutku ne gre več toliko za sodno zadevo kot za samega gospoda sodnika. Natančneje, za njegovo preobrazbo iz mizantropskega zadrteža, znanega po tem, da je pri njem noben obtoženec ne odnese z manj kot desetimi leti zapora, v bolj »človeškega« sodnika.
Na to preobrazbo je vplivala ženska, pravzaprav le navzočnost ženske. Racine (Fabrice Luchini) je bil še dan pred začetkom sodnega procesa ves gripozen, ponoči je moral k zdravniku po injekcijo, zjutraj pa je na stranišču na sodišču slišal, kako ga kolegi grdo obrekujejo; nekdo še omeni, kako zoprno pedanten, aroganten in strog je ta sodnik, obtožencu se ne piše nič dobrega. Toda Racine že po uvodnih sodnih formalnostih odredi odmor, da bi se lahko z neko porotnico, Ditto (Sidse Babett Knudsen), dogovoril za zmenek. A ne gre za »navadno« ljubezensko zadevo: v porotnici Ditti je Racine znova zagledal tisti obraz, ki se je pred leti v bolnišnici sklanjal nadenj, ko se je prebudil po operaciji. Čisto verjetno je, da je Racine v tem obrazu videl kvalitete dobrega angela, saj tudi zdaj zadostuje že blaga navzočnost te porotnice, da Racine bolj »človeško« vodi ta proces, če se le lahko potem za nekaj trenutkov sreča z Ditte. In kaj pomeni bolj »človeško«? V tem primeru to, da ne obsodi obtoženca, ki je najbrž res najprej priznal in potem zanikal brco s škornjem v dojenčka le zato, da ne bi šla sedet njegova žena. Res pa je tudi vprašanje detomora »ublaženo« s tem, da bi lahko šlo za obliko evtanazije.
