Dogajanje je tokrat postavljeno v zdravilišče, ki sredi švicarskih Alp gosti pester nabor gostov, med katerimi je najti tako budistične menihe, hollywoodske igralce, bivše nogometaše kot arabske šejke in ruske turiste. Osrednja lika sta režiser Mick Boyle (Harvey Keitel) in skladatelj/dirigent Fred Ballinger (Michael Caine), oba stara osemdeset in nekaj, ki razlog za svoje dolgoletno prijateljstvo vidita predvsem v dejstvu, da sta si vedno povedala »samo dobre stvari«. Fred je prepričan, da je svojo kariero končal, ne želi več nastopati, niti ko ga povabi sama britanska kraljica, Mick pa s skupino mladih scenaristov piše že tretji osnutek za svoj zadnji film z naslovom Testament. Medtem ko obiskujeta zdravnike, termalne vrelce in masažne salone, najdeta čas tudi za sprehode po bližnji okolici, med katerimi kramljata o preteklosti, ki postaja vedno bolj bled spomin.
Sorrentino je že v prejšnjih filmih pokazal, da ga ne zanima linearna struktura pripovedi, in tudi tokrat se je namesto za klasičen pristop odločil za serijo epizod, skozi katere počasi in posredno odkriva značaje glavnih likov. Skoraj vse, kar izvemo o Fredu in Micku, izvemo iz njunih pogovorov, kar pomeni, da so informacije samocenzurirane oziroma interpretirane, njuna mnenja spoznamo iz mimobežnih opazk, ki so podčrtane z njunimi reakcijami na dogajanje. Te ohlapno povezane epizode pa Sorrentino dopolni tudi s številnimi in raznovrstnimi referencami (dotakne se kapitalizma, marksizma, popularnokulturnih fenomenov itd.) in na tak način ustvari ne samo zgodbe o ostarelih prijateljih, temveč tudi – ali predvsem – neke vrste metakomentar stanja zahodne družbe. Med drugim se ne izogne niti kritiki filmske industrije, ki se zgodi v eksplozivnem dialogu med Keitelom in Jane Fonda. Slednja igra postarano igralko Brendo Morel (ta je videti kot mešanica med Glorio Swanson v vlogi Norme Desmond in Bette Davies v vlogi Baby Jane), ki Micku brez prizanašanja predoči stanje na področju filma in mu na tak način razbije še zadnje iluzije o njegovem »testamentu«.
Čeprav film ves čas krši narativne konvencije, je več kot gledljiv, k čemur poleg odlične igre glavnih igralcev prispeva predvsem dodelana vizualna plat (snemalec je bil tudi tokrat Luca Bigazzi). Mladost tako izzveni kot posebne vrste kontemplacija o življenju in ponudi pogled, ki ni optimističen, temveč kompleksen in poln nasprotij, predvsem pa (kot se izkaže v zaključku) odvisen od vsakega posameznika.
