Če bi ga že hoteli na kaj navezati, je to prej ozujevska tradicija, predvsem pa je Koreeda še vedno režiser družin. V filmu Sestrica je iznašel neko novo družinsko formo – družino brez staršev, sestavljeno iz samih sester. Kako nastane takšna »sestrska« družina? Tako, da starši zatajijo: tri hčere, Sači, Jošino in Čiko, je najprej zapustil oče, ki je odšel z drugo žensko, nato še mati, potlej pa so živele in odraščale same v hiši pokojne stare mame. Zdaj so vse tri že zaposlene, Sači je višja bolniška sestra, Jošino dela v banki, Čika pa v športni trgovini, a še vedno živijo skupaj. Film se začne prav na dan, ko starejši sestri, Sači in Jošino, odpotujeta v neki oddaljeni kraj na očetov pogreb, tam spoznata svojo polsestro Suzu in jo povabita, naj pride živet k njim. Film tako zaživi prav s prihodom te deklice, ki ne očara le svojih novih sošolcev, ker tako dobro igra nogomet, temveč tudi in predvsem vse tri sestre, ki lahko prevzamejo starševsko vlogo in ob tem odkrijejo, kako so jo pogrešale. Kot kaže, bolj kot moške, s katerimi imajo tako ohlapne odnose. Sestrica torej ima svoje senčne plati, toda te so videti kot najbolj samoumeven del življenja, ki sicer poteka v bolj banalnih opravilih. Ves ta film je v molu, v mehkobi in toplini ter japonski očaranosti s češnjevimi cvetovi; pa tudi v minljivosti vseh teh trenutkov.
Kritika filma Sestrica
Ta film traja skoraj dve uri, a bi lahko bil tudi poljubno dolg, kar pa še ne pomeni, da je tako napet, da bi ga lahko gledali v nedogled, ampak prej to, da je tako zgrajen: kot niz trenutkov, ki pa niso toliko ali sploh ne momenti kakšne drame, kakor so prav to – trenutki vsakdanjih obredov ali, bolje, trenutki navzočnosti nekega trajanja in nekega kraja. Kadar se nekemu filmu tako popolnoma uspe potopiti v trenutke »čiste tubiti«, je izraz konstrukcija zadnji, ki bi bil primeren za njegov opis. Ali je
Ves film Sestrica je posnet v nekakšnem molu, zaznamujejo ga mehkoba, toplina in minljivost vsakdanjih trenutkov.