Scenarij za film je po svojem istoimenskem romanu (beremo ga lahko tudi v slovenskem prevodu) napisala Emma Donoghue in nemogoče se je izogniti vzporednicam z avstrijskima primeroma Elisabethe Fritzl in Natasche Kampusch. Avtorica sama je priznala, da je navdih našla tudi v omenjenih primerih, vendar pa je izvirnost njene zgodbe v tem, da je podana skozi Jackove oči, se pravi skozi oči otroka, ki razen »sobe« ne pozna ničesar drugega.
Uvodoma se film skoncentrira na dogajanje v omenjeni sobi, kjer Joy, zato da bi preživela nepredstavljivo, ustvari povsem svoj svet. Sina zaščiti tako, da okoli njega zgradi pravljičen svet, kar pomeni, da si Jack svet predstavlja skozi pravljice, kot sta Alica v Čudežni deželi in Grof Monte Cristo, ter televizijske programe. Soba, ki je za Joy zapor, je za Jacka ves svet, ki se razteza v »vse smeri do konca«. Tisto, kar zanj obstaja, so soba (in personificirani predmeti v tej sobi), nedoločljiv zunanji prostor, ki si ga ne predstavlja prav dobro, televizijski planeti in nebesa. Razlog, da ta otroška perspektiva – ne glede na očitno grozljivost situacije – zaživi na platnu, je odlična igra glavnih igralcev in kamera Dannyja Cohena, ki z velikimi bližnjimi plani in usmerjenostjo na detajle sobo pokaže kot prostran prostor ter poustvari ozračje, ki je vse prej kot utesnjeno.
Prva polovica filma je v celoti osredotočena na odnos med materjo in sinom, sčasoma pa začne režiser v njuno intimo vnašati tudi zunanji svet. Najprej v obliki storilca, starega Nicka (Sean Bridgers), ki ga Jack opazuje samo skozi špranje v vratih omare, nato pa še v obliki »novih pravljic«, ki mu jih začne pripovedovati Joy. Jackov odziv na te pravljice je najprej jeza in nato zmedenost (»ta pravljica mi ni všeč, povej mi drugo«), saj ne razume, zakaj mu Joy nenadoma razlaga o stvareh zunaj sobe, ki si jih on ne more niti predstavljati. Še več zmedenosti pa prinese uspešen pobeg, saj se mora Jack prvič v življenju soočiti s svetom, ki mu je povsem tuj. Z menjavo okolja se ritem pripovedi spremeni, zaradi vpeljave drugih likov in elementov pa odnos med Joy in Jackom izgubi intenzivnost. Tisto, kar je Joy pomagalo preživeti grozo ujetništva, jo zdaj vleče navzdol, posledice ujetništva pa še dodatno zapletejo Jackovo umeščanje v tako imenovano normalno življenje.
Primerjave knjižnih predlog in njihovih filmskih adaptacij so pogosto nehvaležno početje (različna medija pač ne moreta podati zgodbe na enak način). Kljub okrnjenosti filmske različice sta scenaristka in režiser ohranila glavno premiso zgodbe, kar pomeni, da je fokus na Jacku in njegovem odnosu z Joy. Prav iz tega razloga Soba ni samo film o grozotah zlorabe in ujetništva, temveč tudi – oziroma predvsem – film o moči človeškega duha in njegovi zmožnosti preživetja.
