Zgodba je postavljena v svet, ki je krajevno in časovno namerno nedoločljiv, glavno vodilo pa je dvojina. V tem svetu si mora David (Colin Farrell) poiskati novo partnerico, zato se odpravi v hotel, kjer vodstvo samskim ljudem pomaga pri tej nalogi. Čeprav naj bi si hotelski gostje želeli novih partnerjev, noben od njih na prekipeva od navdušenja, potencialni odnosi pa se v glavnem snujejo na podobnostih, ki to niso, kar pripelje do sprva smešnih, sčasoma pa vedno bolj čudnih zapletov. Hotelska pravila se zdijo kot prirejena različica iskanja partnerja po spletu, slepih zmenkov in podobnih »normalnih« konvencij, vendar je tokratna situacija »nenormalna« v tem, da goste v primeru neuspeha spremenijo v žival po njihovem izboru. Hotel ponuja tudi razne prostočasne aktivnosti, med drugim streljanje ubežnikov v bližnjem gozdu, kjer David končno najde alternativo hotelskim pravilom. Nova situacija pa se hitro izkaže za parafrazo reka »z dežja pod kap«, saj skupina Samotarjev od somišljenikov zahteva strogo samsko življenje (dovoljeno ni niti spogledovanje), pri čemer je enako intenzivna in dosledna kot vodstvo hotela.
Kot v prejšnjih filmih je Lantimos tudi tokrat vzpostavil očitno umetni kontekst, zaradi katerega dobijo dejanja junakov drugačno težo in pomen. Norme, ki veljajo v Lantimosovem svetu, delujejo po isti logiki kot norme v realnem svetu, vendar postane njihovo spoštovanje na ozadju tokratnega konteksta vprašljivo. Vprašljivi pa so v tem kontekstu tudi mehanizmi, s katerimi skupina vzdržuje konformizem posameznikov (ne glede na to, ali gre za mainstream, se pravi hotelsko politiko, ali za alternativo, ki jo tokrat predstavljajo Samotarji), čeprav se ne razlikujejo od mehanizmov, ki so nam vsem znani (zastraševanje, kaznovanje in prevzgajanje tistih, ki kršijo splošno sprejete norme itd.).
Lantimos ne skriva, da sta s scenaristom Eftimisom Filipujem (tako kot v prejšnjih filmih Podočnik in Alpe) poustvarila ekstremne razmere. Od gledalcev pričakuje distanco, ki jo vzdržuje z brezizrazno igro in monotonim govorom igralcev ter dejstvom, da poimenuje samo glavnega junaka, druge junake pa opisuje na podlagi njihovih posebnosti (eden od gostov na primer šepa, kar postane njegova najbolj značilna lastnost). Tako ne izvemo niti imena Davidove ljubezni, ampak le to, da je kratkovidna. Prav to dejstvo pripelje tudi do povsem buñuelovskega zaključka, s katerim Lantimos še enkrat podčrta absurdnost nepremišljenega sprejemanja pravil.
