Norveški režiser Joachim Trier je navdušil že s prvencem Repriza (2006), avtorski podpis pa je še nadgradil s filmom Oslo, 31. avgusta (2011). Glasnejša od bomb je njegov prvi film v angleškem jeziku in čeprav je očitno, da je ciljal na ameriško občinstvo – razen glavnih dveh igralcev je celotna igralska ekipa ameriška – ostaja film prepoznavno avtorski. Med vsemi tremi filmi je mogoče povleči kar nekaj vzporednic, najbolj očitna pa je gotovo ta, da sta se režiser in njegov stalni koscenarist Eskil Vogt spet posvetila analizi mikro kozmosa bližnjih odnosov.
Dogajanje je postavljeno v predmestje New Yorka, kjer se srednješolski učitelj Gene (Gabriel Byrne) in njegova sinova, odrasli Jonah (Jesse Eisenberg) ter najstniški Condrad (Devin Druid), soočajo s smrtjo žene in matere Isabelle (Isabelle Huppert). Že uvodoma izvemo, da je bila Isabelle uspešna vojna fotografinja, ki je umrla v avtomobilski nesreči, prav tako pa je že po uvodnih sekvencah jasno, da je njena smrt ustvarila praznino, ki je preživeli ne znajo zapolniti. Njihovi odnosi so hladni in distancirani, med seboj ne znajo komunicirati, in mestoma se zdi, kot da še vedno čakajo, da se Isabelle vrne z vojnega območja. Ko se Isabellina agentka odloči, da bo pripravila retrospektivno razstavo, pa na dan pridejo stvari, o katerih Gene, Jonah in Conrad ne morejo in nočejo govoriti.
Trier pripoved gradi počasi, nelinearno, na platnu se menjajo prizori iz preteklosti s prizori iz sedanjosti, vmes pa je najti tudi povsem sanjske sekvence. Zgodbo družine poda posredno, skozi detajle, katerih teža postane jasna šele, ko režiser sestavi vse dele sestavljanke. Najkasneje takrat, ko se Gene in Jonah prepirata o tem, kaj se je zares zgodilo z Isabelle in sin očetu zabrusi »Kaj sploh je resnica?«, pa postane jasno tudi to, da je resnic o njihovem družinskem življenju več. To mnoštvo resnic Trier poudari s sceno iz preteklosti, v kateri Isabelle Conradu pojasnjuje, da je realnost fotografije vedno odvisna od tega, kako se avtor odloči uokviriti fotografijo, s čimer usmeri pogled gledalca. Režiser to dejstvo podčrta z različno uokvirjenimi zgodovinskimi fotografijami in navsezadnje s kompilacijo posnetkov, ki iz različnih kotov pokažejo Isabellino nesrečo.
Naslov filma namiguje na potencialno »eksplozivna« razkritja skrivnosti, vendar se to ne zgodi, saj vprašanja, ki jih Trier odpira skozi ves film, tudi v zaključku ne dobijo dokončnih odgovorov. Vsakdo ima svojo različico resnice, nobena ni celovita. Trier ponudi analizo tako imenovane osnovne celice družbe, družine, njene kompleksnosti in medsebojnega vpliva njenih članov.
