Poslana sem bila v prihodnost, v leto 2030. Stojim pred eno od šol. Skušala bom ugotoviti, ali nas mora skrbeti za naše otroke oziroma vnuke ali pa si lahko oddahnemo. Ravnokar je dijak poletel mimo mene na nekakšnem majhnem motorju. In to kar po zraku! Tehnologija je očitno kar precej napredovala…
A: Pozdravljeni! Sem Maja. Za vas imam nekaj vprašanj, če imate mogoče čas.
X: Sure. (Če že moram.)
A: Mislim, da je bil to ja… Mi lahko poveste kaj o sebi?
X: Sm Ku-yu-han. You know, ne maram neki ful govort ta str jezik. It's lame. Zdej smo usi ful bul napredni, veš. (Sem umirjen, ne maram govoriti pravilne slovenščine. Neumno je. Sedaj smo vsi bolj napredni.)
A: To pomeni, da je vse drugače? Kako pa je videti pouk v šolah? Še vedno uporabljate knjige?
X: Oui. Ehh, meyaluh. We don't even have kamegnos anymore. Smo sami u classu in nm neki razlaga po skypu. You know, tisto k je nekdo za kamrco in ga vidš. Kr kul. Ful sproščeno, ponavad sploh ne grem. (Da, eh, knjige so mimo. Sploh nimamo več učiteljev. Smo sami v razredu in profesor nam razlaga snov prek spletne aplikacije, pri čemer ga gledamo na zaslonu. Zelo dobro. Sproščeno, po navadi sploh ne hodim.)
A: Ampak to je obupno… Kako pa se sploh kaj naučite?
X: Idk, fam. Sej nima veze. Tastari majo dnar, pa je. I will go now, this is parachama. Kmal mi bojo dostavl food. Hungry. I will hayo mojo amiga, zna better ta zastarel jezik. Breo! (Ne vem, prijateljica. Ni pomembno, starši imajo denar in je za to poskrbljeno. Zdaj bom šel, to je dolgočasno. Kmalu mi bodo dostavili hrano. Poklical bom prijateljico, ki zna boljše slovensko. Nasvidenje!)
Fant je odfrčal. Vračam se nazaj. Bilo je grozljivo! Govorijo same kitajske besede, jedo kitajsko hrano, vodi jih Kitajska, no, ali pa Amerika. V šolo hodijo spat, knjig in jezika ne poznajo več. Še hrana je vsa predelana. Pa mislimo, da je dandanes hudo. Nehati moramo razmišljati, kako slab je svet, in raje kaj ukrenimo. Kdo bi si mislil, da bo stanje leta 2030 tako skrb vzbujajoče. Skrajni čas je, da se vzamemo v roke. Če popravimo vzgojo in svoje otroke naučimo pravih vrednot, morda še imamo možnost, da naša kultura ne bo razvrednotena. Tehnologija nezadržno napreduje, človek pa v resnici nazaduje. Spremembe so gibalo življenja, a ne za ceno dehumanizacije človeštva.
Imajo pa neizmerno zanimiva prevozna sredstva. Z veseljem bi jih kar prinesla s seboj v leto 2016. Čas je za spremembe!
