Ljudje vedno znova težimo k novejšim stvarem v prepričanju, da je novejše tudi boljše. Podoben pomen, kot ga je imel izum parnega stroja za takratni čas, imata v 21. stoletju računalnik in informacijsko-komunikacijska tehnologija. Razlika je le v tem, da današnja tehnologija napreduje iz dneva v dan hitreje. Lahko se le vprašamo, kje se bomo ustavili.
Danes si ne moremo predstavljati dela in življenja brez računalnika. Bliskovito je napredoval tudi razvoj interneta, kjer lahko v treh klikih najdemo vse. Toda ali so te informacije res verodostojne? Internet ponuja ogromno, hkrati pa lahko pomeni tudi veliko nevarnost. Socialna omrežja so v zadnjih petih letih postala zelo priljubljena, vsi smo navidezno tesno povezani med seboj. Imam pa občutek, da je današnja mladina bolj občutljiva za vsako besedo, kot je bila včasih. Sploh dekleta. Bombardiranje z oglasi o hujšanju, s fotografijami »popolnih« žensk dekletom spere možgane do te mere, da so podhranjena in posledično hudo bolna.
Priznam, da sem tudi sam presedel veliko časa za računalnikom. Toda ko opazujem mlajše generacije, imam občutek, da so dosegli višek. Ne igrajo več nogometa, košarke, na igrišče pride vsak s svojim telefonom in vsak igra svojo igro. Ko jim postane dolgčas, gredo domov. Če bo šlo tako naprej, se čez nekaj let ljudje ne bodo znali niti pozdraviti med seboj. Telefoni so dandanes postali igrača, ne pa, kot bi rekel moj oče, »nujno zlo«. V zadnjih letih so na dan prišle tudi pametne televizije. In spet se vprašam, ali je to za človeštvo res nujno potrebno. Ali nimamo že dovolj stvari, ki nas delajo asocialne? Pametne naprave naj uporabljajo ljudje, ki jih potrebujejo pri svojem delu. Drugi jih res ne potrebujemo.
V prihodnjih desetih letih se bo informacijsko-komunikacijska tehnologija povzdignila na višjo raven. Avtomobili nas bodo sami vozili, telefoni bodo po meri vsakega posameznika, televizorji bodo ponujali še več storitev, ki jih ne potrebujemo. Izumili bodo naprave, ki bodo predstavljale navidezno realnost, v katero se bomo lahko zatekali, ko bo v dejanski realnosti zaškripalo. Na naših urah, telefonih se bodo izpisovale življenjske funkcije in nam povedale, kdaj smo lačni, utrujeni, kdaj moramo spati. Življenje nam bo urejala majhna naprava. Računalnik nas bo čutil kot živo bitje in se nam prilagajal. Z njim se bomo sporazumevali, kot smo se do zdaj z ljudmi – na dotik. Ljudje pa bomo postali to, kar so zdaj računalniki – brezčutni stroji.
