Plutova: Učiteljevo delo se je v mojih 40 letih poučevanja zelo spreminjalo. Od posredovalca znanja (1987) do usmerjevalca in navdihovalca za znanje (2020). Na začetku sem operirala predvsem s knjigami in kredo. Sredi 90. let prejšnjega stoletja smo začeli uporabljali računalo, pojavljati so se začeli že računalniki. Zelo so me razveselile tudi bele table. Pojavili so se spletne učilnice, i-table, tablice, pametni telefoni. V šoli se je res zgodila revolucija. Spodbujala sem rabo tehnologije, a ves čas poudarjala, da sta svinčnik in papir pri matematiki ključna.
Giodanijeva: Glede na vse spremembe se moram čedalje bolj »švercati«, ker me tehnologija niti najmanj ne zanima. Na živce mi gre pisanje v tablice, še posebno ne maram e-preizkusov, ki potekajo vsak teden. Ker imamo na sebi čipe, se vsak premik iz razreda ali v razred zapiše. Po vsaki učni uri nas dijaki všečkajo, kar potem posledično vpliva na oceno delavca. Kje so časi moje mladosti, ko sta vladala redovalnica in nalivno pero, kje je začetek moje kariere, ko smo med učno uro šli na obrežje reke Krke in se pri psihologiji pogovarjali o čustvih, izvedli kakšno ustvarjalno delavnico pod cvetočimi krošnjami jablan na Marofu in bili namesto elektronskih povezav deležni očesnega stika, iskric v očeh med dobro učno uro?
Kako pa je razvoj tehnologije vplival na otroke in mladostnike?Plutova: Tehnologija je omogočala, da so dijaki hitreje osvajali znanje, ker je bilo veliko stvari na dosegu tipke, ni pa bilo tako trajno kot v časih, ko smo vse zapisali. Tehnologija je okrnila red in sistematiko. Pustila je veliko negativnih posledic na področju odnosov. Dijaki so se odtujili. Manj so se družili in pogovarjali, preveč so se ukvarjali s »pametnimi« stvarmi, ki pa so v njih podtalno ubijale občutek za sočloveka. Začele so se pojavljati različne motnje in bolezni pri mladostnikih. Veliko družin je razpadlo in to se je negativno odražalo na mladostnikih.
Giodanijeva: Seveda je od časov mojega otroštva, ko so se fantje včasih pošteno zravsali, dekleta pa so kateri tu in tam ušpičila kakšno podlo grdobijo, vezano na srčne zadeve, v času mojega zgodnejšega službovanja kar veliko nasilja prešlo na internet ter se začelo bohotiti. Vsakega dijaka so tako sošolci kar javno na facebooku do kosti obrali. Leta 2016 so dijaki obvladali oddajanje poročil v e-učilnice, vseeno pa so se mimogrede izgovorili, kadar česa niso opravili. No, to zdaj, v letu 2030, ni možno, vsaka naloga mora biti pravočasno oddana za pozitivno oceno, ker sistem ne omogoča nobenih olajševalnih manevrov.
Se vam zdi, da se je šolstvo v tem obdobju spremenilo na boljše ali na slabše? Zakaj?Plutova: Težko bi presodila. Veliko stvari se je spremenilo na boljše. Dijaki so v 21. stoletju dobili nešteto možnosti za svoj vsestranski razvoj, od udejstvovanja na različnih področjih do mednarodnih izmenjav. Popolnoma neupravičena pa se mi je vedno zdela gonja »vsak dan več in boljše«, v šoli še posebno. Dijaki bi morali veliko stvari doživeti na svoji koži, da bi jih razumeli, a jim za to nismo vedno dali možnosti.
Giodanijeva: Kljub nekakšni črnogledosti, ki se me je počasi polaščala leta 2016, in nekaj črnim letom, ki so sledila, ko je javnemu šolstvu grozil razpad, zdaj mirno zrem v svet in prihodnost. Res bi še marsikaj lahko bilo boljše, a sem zelo zadovoljna nad popolnoma prenovljenimi učnimi programi, vsa teorija je nadgrajena s prakso, dijaki pridobivajo uporabno znanje. Ponovno cvetita poklicno in tehniško izobraževanje, po končanih poklicnih in tehniških šolskih programih pa se dijaki zaposlujejo. Na srečo smo namesto v globalno šli v lokalno smer, samooskrbo in zato nam še kako prav pridejo izobraženi dijaki s pridobljenim poklicem. Bilo je le še vprašanje časa, nekaj se je moralo zgoditi. Obrnili smo se k sebi in v sebi poiskali prave odgovore.
Profesorica Plutova, zdaj ste že upokojeni. Kaj iz svojega aktivnega obdobja najbolj pogrešate? Katere spremembe v šolstvu opazite?Pogrešam stik z mladimi. To energijo, veselje in predanost mnogih za delo. Kar se tiče sprememb, ki jih opažam pri šolanju svojih vnukov, me veseli, da smo spet pristali na Zemlji. Stvari se umirjajo, marsikaj so izpustili iz učnega programa in stvari so šle v normalne tirnice. Počasi realnost približujemo temu, da se učimo za življenje.
Profesorica Giodanijeva, bližate se upokojitvi, kako dohajate mladino? Ste zadovoljni z možnostmi, ki jih imajo vaši odraščajoči otroci?Čaka me še deset let delovne dobe. Priznam, da se nenehno izobražujem in športno udejstvujem, da lahko sledim mladini. Glede nadzora nad otroki pa mi je tehnologija marsikaj olajšala. Štiriindvajset ur na dan jih lahko popolnoma nadzorujem. Pouk v šoli zdaj ni omejen na 45 minut, ampak poteka predvsem projektno, čemur smo temelje postavili že pred letom 2016.
