Občutek je takšen, ker se naš kontinent dela, da so napadi v Bagdadu, Bejrutu, Kairu, Luksorju, Damasku, Jeruzalemu in Ankari stvar vremenskih poročil, ne pa politične analize. V tej zgodbi nismo sami in nismo na njenem začetku. Od držav zunaj Evrope, ki so vajene pogostih bombnih napadov, se je mogoče marsikaj naučiti. Vsaj to, kako ne postopati.
Obstajata izraelski in egiptovski model, ki se ju velja izogibati.
Junija 1997 je na tržnici Mahane Jehuda v bližini izraelskega parlamenta odjeknila eksplozija. Takoj so se zaslišale sirene desetine rešilcev in policijskih avtomobilov, ki so bile v mestu jasen znak, da je prišlo do napada. Samomorilski napadalec se je razstrelil na tržnici, ubitih je bilo skoraj dvajset ljudi. V eni uri so pripadniki posebne pogrebne enote rabinata pospravljali svojo opremo. Policija še ni odstranila svojih trakov, ko so že na novo postavljali stojnice in popravljali tla. V nekaj urah je bila na tržnici vzpostavljena normalnost, naslednje jutro je na mestu napada stala stojnica, ki je delovala tako, kot da se nikoli ni nič zgodilo.
Prva prioriteta mestnih oblasti je bila takoj vzpostaviti normalnost življenja. To velja imitirati.
Vsakdanja normalnost ima v Izraelu svojevrsten pomen. Ko se zgodi napad v kavarni v Tel Avivu, jo čez noč pobelijo, vstavijo nove šipe in naslednji dan življenje teče normalno naprej. Normalno pa je tudi to, da napadalcu zrušijo družinsko hišo. Izraelci z nekaj nervoze sprejemajo nasvete, da se morajo umakniti z zasedenih ozemelj, sprostiti blokado Gaze, deblokirati razvoj palestinske države in spoštovati mednarodne konvencije, če nočejo živeti v nevarnosti pred napadi. Ker se nikoli ne nameravajo izseliti z Zahodnega bega, sprostiti Gaze in dovoliti razvoja palestinske države, živijo v nevarnosti pred napadi. Ob tem pa zagotavljajo normalnost, kakor jo razumejo v svojem specifičnem pojmovanju demokracije, institucionalnega rasizma, verske čistosti države in ločenega razvoja.
Egiptovski model je še bolj eksplicitno samouničevalen. Ko so istega leta odpadniki Muslimanskih bratov v Luksorju pobili osemdeset švicarskih turistov, je policija Hosnija Mubaraka zaprla nekaj tisoč Muslimanskih bratov, ki so se pridružili desettisočim političnih zapornikov v puščavskih zaporih. Takoj zatem so v Luksorju pred Hačepsutinim templjem na prizorišču poboja organizirali predstavo Aide v izvedbi kairskega simfoničnega orkestra in zborov egiptovske in bolgarske opere. Čez najbolj turistično ulico v Kairu je visel velik napis. »Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da boste srečni.« Pod njim so hodile enote paravojaške policije. »Vse smo zaprli, stanje je normalno,« so sporočali. Stabilnost egiptovske družbe je bila manj pomembna od turistične sezone. Normalnost je pripeljala do let upiranja in represije, ki so sprožila Tahrir, zmago Muslimanskih bratov na volitvah in državni udar generala El Sisija.
Ne prvi ne drugi model ne zagotavljata vzpostavitve normalnosti družbe, pa vendar Evropa niha med njima.
Vnaprej je jasno, kaj se bo po napadu zgodilo. Lokalni voditelji bodo takoj pozvali k enotnosti, predstavniki sil, ki običajno ne komunicirajo druga z drugo, bodo v en glas govorili o skupni akciji, predstavniki večine držav bodo izrazili solidarnost. V naslednjem koraku bo veliko govora o sodelovanju obveščevalnih služb, o nedoslednostih v nadzornih mehanizmih, o povečanju policijskih pooblastil in mobilizaciji vojske za nadzor civilnih institucij.
Ko je tarča v Madridu, Londonu, Parizu ali Bruslju, se v naslednjih dneh srečajo notranji ministri držav in si izmenjajo veliko dobrih predlogov o učinkovitem skupnem delovanju, ki pa hitro utonejo v pozabo do naslednjega napada. Hitro prevlada prepričanje, da do naslednjega napada lahko pride kjerkoli in kadarkoli. Militarizacija družbe se v teh okoliščinah ne zdi izredno, ampak normalno stanje. Tujec je samodejno nasprotnik.
Ko se to zgodi, je treba priznati poraz. Zmagali so teroristi. Njihov poraz pa je družba, ki se zaradi fanatične agresivnosti manjšine ne obrne proti nobeni večini. Skupna evropska strategija varovanja normalnosti civilnega življenja v okviru splošno priznanih pravil je cilj, za katerega se v boju proti terorizmu splača boriti. Vsako izredno stanje je njihova taktična zmaga.
