Bruselj se je dan po terorističnih napadih zbudil v oblačno jutro. Ponoči je deževalo. Nad evropsko četrtjo je blizu mestnega središča krožil helikopter. Aleja, ki vodi do stavb Evropske unije, je bila precej prazna. Postaja podzemne železnice Maalbeek, kjer se je razstrelil samomorilski napadalec, je bila tudi včeraj obkrožena s policijskimi blokadami. Otroško igrišče v bližini postaje je bilo zavarovano s policijskim trakom. Tako kot dan prej so zrak rezali zvoki policijskih siren. Da je počilo v Bruslju, številni niso presenečeni. Po lanskoletnih napadih v Parizu in racijah v bruseljski četrti Molenbeek je mesto na terorističnem zemljevidu, pravijo Bruseljčani.
Srce parajoči prizori
Na trgu pred borzo je bilo včeraj dopoldne več novinarjev in snemalcev kot navadnih mimoidočih. Nočni dež je nekoliko spral in razmazal zapise, ki so jih na dan terorističnih napadov spisali prizadeti meščani. Pred objektivi fotografov in televizijskih kamer se je na tlaku trga odvijal srce parajoč prizor. Mama z dvema osnovnošolskima otrokoma je kleče jokala pred neštetimi rožami, ki so se od včeraj nabrale v spomin na ubite. Kaj je šepetala otrokoma, ki sta v njenem objemu predse gledala resno, je zanimalo opazovalce. Je v terorističnih napadih umrl njun oče, kdo drug od bližnjih? »Ko ležiš v bolnišnici, veš, da se smrt bliža. Ko greš v službo, ne pričakuješ, da te bo raznesla bomba,« vso tragiko terorističnih napadov na preprost način zajame eden od meščanov na trgu.
»Čeprav ljudje pravijo, da jih ni strah, je Bruselj drugačen. Drugačen je vse od napadov v Parizu. Živim v soseski, kjer je veliko priseljencev. Imamo veliko tržnico in včasih je bila tam vedno gneča. Od Pariza jih je pol manj. Ljudje se bojijo. Tudi turistov je veliko manj. Po Parizu so nam rezervacije padle za 60 odstotkov. Letos je bilo že malo bolje, zdaj pa bo zagotovo še slabše,« pripoveduje Lauir Gomes, uslužbenec v enem od bruseljskih hotelov. Žalosten je predvsem zato, ker očitno nihče več ni varen. »Umrli so ljudje, ki so zjutraj šli v službo.«
Na recepciji hotela na glavnem bruseljskem trgu je gospod, ki je iz Amsterdama prišel na neko konferenco, z receptorjem urejal podaljšanje bivanja – leta mu za včeraj niso uspeli zagotoviti. Ujetih je ostalo mnogo ljudi. »Normalno bomo živeli naprej, kaj pa naj,« reče receptor Lauir Gomes. »Veste, moj brat je zadolžen za videonadzor na podzemni železnici. Bil je v nadzorni sobi, ko je počilo. Ni vedel, kaj se sploh dogaja,« razlaga. Policija je kmalu prišla v nadzorno sobo in uslužbenci so morali zapustiti prostore. Policisti so prevzeli nadzor nad celotno opremo in posnetki. Njegov brat je včeraj ostal doma.
Več ali manj nadzora?
Bruseljčani zdaj iščejo odgovore na mnoga vprašanja. Je varnost v Bruslju preslaba? Bi napade lahko preprečili? Je odgovor več ali manj nadzora? »Naš premier je dejal, da ne bomo uvajali nobenih posebnih varnostnih pooblastil za nekaj mesecev, kot so to storili v Franciji. Mi cenimo svojo svobodo. S premierjem se strinjam,« pravi receptor. Vsi se z njim ne strinjajo. Nekateri Bruseljčani menijo, da bodo morali varnostne ukrepe zdaj nujno poostriti. Ne gre za vprašanje, ali je to primerno ali ne, to je nujno, razmišljajo. Med ljudmi krožijo vse sorte zgodb o domnevno slabi organiziranosti policije v Bruslju. Menda ponoči sploh ne smejo izvajati racij v stanovanjih. In da ko so lovili pariškega terorista Salaha Abdeslama, jim je ta ušel, ker policisti različnih četrti Bruslja ne uporabljajo enakih frekvenc. To med ljudmi, razumljivo, vzbuja nelagodje.
Bruseljčani niso naivni. Vedo, da za napade ni preprostih razlag. Da, pravijo, napadalci so norci. Mislijo, da se borijo za neki višji cilj, a se ne, pravi Gomes. »Poznam ljudi, ki so se šli v Sirijo in Irak borit za Islamsko državo. Ne vem, kaj jih žene. Nori so, nimam druge razlage. Bolj ko si skušam to razložiti racionalno, manj je razumljivo. To so vendar ljudje, ki so živeli tu v Belgiji. Ne razumem, zakaj niso sprejeli našega načina življenja. Sovražijo nas, našo svobodo. Naš način življenja.«
Včasih smo si med seboj pomagali
»Seveda, belgijska vlada je odpovedala. Njena prva naloga je, da zagotovi varnost ljudi. Tega ni storila,« razočaran pravi mladenič v potujoči kavarni. Prepričan je, da bi razloge za teroristične napade morali iskati v širših družbenih razmerjih. »Vem, slišati bo levičarsko, ampak mislim, da če bi mladim ljudem pokazali in zagotovili perspektivo, se to ne bi dogajalo. Mnogi so brezposelni, nimajo besede v družbi. Ko sem bil v osnovni šoli, je veljalo, da si pomagamo med seboj. Tega danes ni več,« pripoveduje in opozarja, da bomo Evropejci na napade odgovorili z napačnimi ukrepi – namesto s širšimi ukrepi bomo znova krčili svobodo.
Soseska Molenbeek, ki se je je po racijah oprijel zloglasen sloves, po mnenju nekaterih Bruseljčanov ni nič manj varna kot vse druge četrti. A zaznati je kanček dvomov o upravljanju četrti. Njen župan da je potem, ko se je v drugo poročil z Maročanko, postal preveč odprt do raznolikosti. Morda bi morali kakšno kulturno društvo, ki morda ni imelo zgolj miroljubnih namenov, bolj nadzirati. »Seveda nismo naivni, evropska politika s prsti posega na Bližnjem vzhodu. Seveda se zavedamo, da je to problem. A vseeno, umrli so navadni ljudje kot ti, jaz, ki se trudimo pošteno živeti, delati, preživeti. Ne vem, kaj žene te mlade ljudi, da se razstrelijo,« se sprašuje Lauir Gomes.
