Športna scena se sprašuje o razlogih za dolgotrajnost kariere japonskega smučarskega skakalca Noriakija Kasaija, ki je v Planici doživel enak sprejem kot slovenski skakalci. Takšna in drugačna pojasnila se da poslušati o njegovi izjemnosti, a nobeno ne omenja, da Kasai še vedno nastopa zato, ker ga je zgrešil naboj. Kar je precej prozaičen razlog, da si še aktiven, mar ne?
Tako namreč pravi stara planiška zgodba: da naj bi se v divjih starih časih neki ekipi na eni od stojnic od večdnevnega alkoholiziranja v določenem trenutku tako utrgalo, da je nekdo izvlekel pištolo in ustrelil proti hrbtišču letalnice bratov Gorišek. Čezenj naj bi takrat dejansko letel prav gospod Kasai. Kar te ne ubije, te okrepi.
Alkohol je še vedno spremljevalec prireditve
»Dobri stari časi!« bo kdo potarnal. Med Planico nekoč in Planico minuli teden, točneje v soboto, kot smo se tam mudili mi, namreč so razlike. Ni več tako divje. »Stokrat boljše je,« se je izrekel moški srednjih let iz Hrvaške. Brkati gospod Ivan iz Rogaške Slatine v jakni spyder in s širokokrajnim črnim klobukom, značilnim tako za stabilne trgovce z lesom kot za literate oziroma razumnike, je na podlagi 40-letnih izkušenj s planiško prireditvijo podal naslednjo opazko: »Za varnost in red je bistveno bolje poskrbljeno, kot je bilo včasih. Mojim letom primerno. Bolj športno in prijetno je.« Na pot se je odpravil ob 3. uri. In ja, v soboto ob petih zjutraj se je na Hrušici dalo opaziti prvo zgoščevanje prometa, vseeno pa je pot do Kranjske Gore minila brez večjih zastojev. Zaradi avtomobilske nesreče so dan prej zadnji obiskovalci Planico lahko zapustili šele ob 22. uri.
Alkohol je v Planici seveda še vedno izrazito prisoten. Plastenke »domačega« ostajajo standard, pijača na prizorišču pa je bila dosegljiva po zmerno navitih cenah. Pivo od 3 do 3,5 evra, borovničevec 3 evre. Tudi skrajnih primerov obnemoglosti že pred začetkom poskusne serije ni manjkalo. Po navedbi dekleta, ki je ljudem ponujalo prostovoljen preizkus alkoholiziranosti, je pri tridesetletnem moškem rekordnih 2,25 promila namerila ob devetih zjutraj. Veliko ljudi se je v Planico odpravilo sredi noči. Dobesedno. Ne da bi šli spat. »Ekspedicijo sem začel v petek ob 23. uri v Tropicanu v Črenšovcih, domov bom pa verjetno prišel v ponedeljek,« je povedal Vlado iz Srednje Bistrice v Prekmurju, ki je na harmoniki neumorno, kot neskončni trak, ki se ne ustavi, nizal osnovne narodnjaške hite. Planica je očitno tudi idealna priložnost, da amaterskemu muzikantu ne zmanjka občinstva. Podobno neposredna je bila tudi ekipa s Cola. Do polnoči na delovnem mestu, potem zbor v lokalnem kafiču, nato pa do Planice.
Živelj je bil mešan, a z veliko mladeži. Iz vseh krajev države. Planica je priložnost, da tip iz Prekmurja sreča Primorko. In če bi dogajanje pred odrom, kjer so v soboto po koncu tekme igrali Mi2, poskusili s čim primerjati, bo primerjava s Škisovo tržnico nemara dovolj natančna. S pomočjo gasilk najstnic iz Planine pri Postojni poskusimo dognati, kdo izmed skakalcev je za dekleta najprivlačnejši. Niso se mogle zediniti. »Peter Prevc!« se je slišalo najprej. »Ne, Kranjec! Za njim je zgodba s hčerko iz Afrike, ki jo je posvojil. Nekaj drugega je,« reče druga, tretja pa: »Ne, Jaka Hvala je najbolj 'simpa', ampak kaj, ko so vsi tako astenični. Treba bi jih bilo nahraniti.« Očitno je Hvala svojevrsten favorit.
Več nadzora in manj stojnic
Če izvzamemo pomembneže, ki po novem uživajo večjo diskretnost in nedostopnost kot v starih časih, bi bili mladeži po solventnosti nasproten žanr občinstva ljudje z avtodomi. Letošnja nočna druženja v kampu naj bi bila nepozabna, lastniki avtodomov pa so verjetno tudi planiška tržna niša prihodnosti. Sploh poleti.
V čem je bila letošnja Planica drugačna od drugih? »Bolj je vse popredalčkano,« je razmislil eden od številnih redarjev, ki v Planico hodi 30 let, policist v pokoju. Sobotna gneča na prizorišču je bila dejansko zračna in znosna, res pa je, da je namesto 50.000 prišlo le 32.000 ljudi. Tudi evforija ni bila sorazmerna številnosti nacionalnih zastav. Drugo mesto v ekipni tekmi pa kot da ni povsem potešilo apetitov občinstva.
Napovedane zabave se praviloma izkažejo za drugačne od pričakovanj. In to velja tudi za letošnjo Planico. Začenši s Petrom Prevcem, ki je prej osebek, ki spodbuja racionalno kot iracionalno. Ko je v soboto na glavnem odru dobil vprašanje, ali bo v nedeljo naskakoval svetovni rekord, je njegov »Ne, kar vi probajte!« zvenel do neumnosti zaznavno kljubovalen. Tudi mladež očitno pije (oziroma se zadeva) pametnejše. Svoje je prispevala še tehnologija zabave. Ta je v Planici (končno) kanček napredovala. Sicer še vedno zaostaja za športnimi napravami, a vseeno; jasnejša je razporeditev, več je nadzora. Manj je stojnic, bolj kot z gostinsko ponudbo pa so prevladovale tiste s spominki, kot so bile kape po 29 evrov. Stojnica s slaščicami in stojnica s sladoledom sta sploh delovali kot prvorazredni evolucijsko-civilizacijski novosti. Še vedno je veliko priložnosti, da ti na nasipih okoli izteka letalnice, ki so enako neizravnani, kot so bili, spodrsne, vendar je s stavbo nordijskega centra prizorišče dobilo osrednjo točko, ki prizorišču daje večji smisel. A da so pogoji za spremljanje skokov še vedno precej ad hoc, dajejo misliti primeri najmlajših otročajev. Marsikateri je zdolgočaseno občepel v množici, saj ni ničesar videl.
Izkušnje z letošnjo prireditvijo so nakazale, da je ozaveščenost ali celo nacionalni značaj z infrastrukturo povezan bolj, kot bi to kdo (ne)rad priznal. Primer tega je tradicionalno planiško blato. Okoli poldneva, ko zmrznjeno zemljo prebije toplota sonca, se navijaško rajališče še vedno spremeni v blatni svinjak. Kar pa slej ko prej vpliva tudi na značaj zabave. Človek v blatu je avtomatično bližje svinji kot človek na salonski preprogi. Ali vsaj na tlakovcih. Pa naj gre za še tako neozaveščenega primitivca. In glede teh zadev morajo v Planici še veliko postoriti.
