Po spletu okoliščin, ki zdaj niso pomembne, nisem mogel sodelovati – neke banalne tehnične težave, kot se rado zgodi, so postale nepremostljiva ovira med Slovenijo in Hrvaško – čeprav bi kot zvest navijač za Slovenijo rad govoril v Tarči. Resnici na ljubo pa nisem povsem prepričan, da bi to, kar imam povedati o Planici kot slovenski identifikacijski točki, sploh imelo kak smisel v tej oddaji. Morda Slovencem ne bo všeč, ampak gledano od tukaj, od spodaj – iz malega dalmatinskega kraja v doskočišču Planice – legendarna letalnica sploh ni slovenska, ampak naša, skupna. Ne samo zato, ker so po rekonstrukciji in obnovi stare velikanke ter poletih čez 250 metrov letalci iz Planice že pod jurisdikcijo hrvaške kontrole letenja.
Jebiga, bratje: v skoraj sto letih, kolikor se tam skače in leti – od prve dvajsetmetrske skakalnice prek Bloudkove velikanke pa do velikanke bratov Gorišek – smo mi iz daljne Dalmacije vsega skupaj dvajset let za odhod v Planico potrebovali potni list. Velikanka v Planici je obče mesto naših osebnih geografij in nepomembna zgodovinska okoliščina, da je formalno zdaj v drugi državi, moji generaciji vsekakor ne zadošča, da bi jo kar tako prepustili Sloveniji. Svet, v katerem bi, na primer, po Todorićevem prevzemu Mercator šteli za hrvaškega, Planico po državni osamosvojitvi pa za slovensko, ni svet, v katerem bi hotel živeti. Izvolite šoping centre, lahko jih obdržite, samo pustite Planico pri miru.
Še več, če sploh obstaja kakšna razlika med nami, je ta v preprosti formuli: Slovenci navijajo predvsem za slovenske skakalce, mi pa za – Planico. Povejte iskreno, iz srca: ali bi raje videli, da Peter Prevc jutri zmaga z 249 metri ali da zmaga Anders Fannemel z novim svetovnim rekordom? Sanje o zmagi Petra Prevca z 260 metri so tisto, kar nam je skupno, odgovor na zgornje vprašanje – pa nam ni skupen.
Ne trdim, da ne navijam za slovenske letalce, da me ne bi narobe razumeli, toda ko je Prevc pred dvema letoma v norveškem Vikersundu prvi v zgodovini preletel 250 metrov, nas je v dalmatinskem podnožju ob vsem navdušenju nad Prevčevim čudežnim poletom vseeno stisnilo pri srcu. Nekako smo vedno verjeli, da legendarna meja pripada Planici – kot se je tam prvič v zgodovini letelo preko sto in preko dvesto metrov – in Prevčev rekord na Norveškem smo doživeli nekako kot avtogol v gosteh, skoraj kot izdajo.
Tako kot smo bili pred dvajsetimi leti ponosni, ko je Toni Nieminen na velikanki bratov Gorišek prvi preletel dvesto metrov: res je, raje bi videli, da bi to uspelo kakemu Matjažu, Županu ali Kladniku, a kar se nas tiče, je bilo pomembno, da je zmagala Planica. Finec je postavil svetovni rekord na slovenski letalnici in Hrvati so bili ponosni. Ni bolj učinkovite osebne subverzije teorije krvi in tal. No prav, krvi in gora.
Zato, če mene vprašate, ali so Slovenci v svetu poznani po rekorderjih v smučarskih skokih, kaj si mislim o Planici kot množičnem romarskem svetišču Slovencev, kako pojasnjujem dejstvo, da je legendarna letalnica še edina točka slovenskega nacionalnega konsenza in kako na Hrvaškem zveni navijaško geslo »Kdor ne skače, ni Slovenc«, to – vsaj s te strani – niso vprašanja o Slovencih, ampak o nas. V svetu naših predsodkov je namreč tipični Slovenec uglajen, spodoben inženir elektrotehnike z mračno pankersko skrivnostjo, kitaro v rokah in Elanovimi letalnimi smučmi na nogah, slovenska narodna noša pa zeleni kombinezon s startno številko svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici.
Navijaško skandiranje »Kdor ne skače ni Slovenc« – če me že sprašujete o tem – se v politično korektnih krogih uvršča med nacionalistična in šovinistična gesla, in tako ga je tudi mogoče razumeti in pojasniti povsod, na nogometnem stadionu v Mariboru, v košarkarski dvorani v Ljubljani, na slalomski tekmi na Pohorju, v rokometu, hokeju na ledu, toda samo v Planici deluje v vsej svoji popolnosti. Ni vsak, ki skače, Slovenec, toda kdor ne skače – zagotovo ni Slovenec.
Gledano iz našega malega kraja na morski obali – spodaj v doskočišču legendarne skakalnice bratov Gorišek – imajo namreč vsi Slovenci na nogah Elanove smuči in v prostem času skačejo v Planici. Če v Sloveniji srečate ali spoznate človeka, ki ne skače in ki nikoli ni poletel z zaletišča velikanke, ta gotovo ni Slovenec. Ali je Bosanec ali Hrvat ali Srb: morda ima babico Slovenko, a čisti Slovenec, jebiga, ni. Kdor ne skače, ni Slovenc.
Zato razumem, da se vam, Slovencem, Planica lahko zdi zunanja percepcijska točka države in naroda, toda stvar je taka, da je Planica naša, medtem ko Slovenijo in Slovence vidimo drugače: kot narod, ki navija za slovenske letalce na naši letalnici.
To, vidite, je Slovenija, ki jo imam rad: država, kjer na televiziji – upam, da draga kolegica ne bo jezna, ker jo takole omenjam – Makedonka Ilinka Todorovski pokliče Hrvata in Dalmatinca Borisa Dežulovića, da bi nekaj povedal o smučarskih poletih.
