Toda zdi se, da je prava zgodba nekje drugje, da gre kot pri mnogih drugih disciplinah za globalizacijo športa, ki se ne more zadovoljiti s tem, da se vse najboljše dogaja v eni sami državi, kaj šele v državi s samo dvema milijonoma prebivalcev. Gre za denar in za pokrovitelje. Avstrijska televizija, recimo, je planiške polete, daleč največje tekme v svetovnem pokalu, pokrivala s posnetki in z reportažami. V četrtek so se jim zdele pomembnejše tekme svetovnega pokala v superveleslalomu, v nedeljo so se posvetili veleslalomu za ženske in slalomu za moške iz St. Moritza. In če poleti ne zanimajo več niti Avstrijcev, koga pa sploh še zanimajo?
Zdi se, da je edina stvar, ki je Mednarodni smučarski zvezi (FIS) še ostala, ta, da je svetovni rekord v poletih ostal v rokah norveške letalnice v Vikersundu. Vse druge rekorde so pobrali slovenski tekmovalci s Petrom Prevcem na čelu. Si predstavljate, kako nezanimivo je spremljati skakalne tekme v Planici, če nisi Slovenec? Različne mednarodne športne organizacije so se v preteklosti že znale izvleči iz takšnih situacij. Predvsem so rade zamenjale del pravil in tiha blokada predolgih poletov v Planici se lahko sliši kot lep začetek, kot uvod v akcijo, ki bi malce umirila naše skakalce in letalce. Brez močnih Nemcev, Avstrijcev, Švicarjev, Francozov, Poljakov in Rusov, brez velikega trga bo skakalni šport ostal brez pravega denarja. Tega pa si funkcionarji, ki vodijo skoke in polete, seveda ne morejo želeti.
