Slika je bila strašna.
Na mokrih tleh, prekritih s ploščicami, ob belem zidu leži sedem otroških trupel. Od vrha fotografije navzdol se vrstijo sedemletnik v zelenih hlačah in modrem jopiču, v nogavicah, brez čevljev. Zadaj za njim leži še en malo večji otrok, ki ima krčevito iztegnjeno roko, v kateri stiska palico. Ob njem z glavo na rdečem rešilnem jopiču leži petletnik, s privzdignjenim puloverjem, da je razkrit trebušček. Ima modre hlače in eno supergo. Od njega proti sredini sobe teče luža. Zraven triletnik v oranžno-zeleni črtasti majici. Zraven petletna deklica v rdeči razpeti bundici, iz katere sili bela bluza, na spodnjem robu nabrana v volančke. Črne kavbojke, roza superge s fluorescentno zelenimi vezalkami... Dovolj? Dovolj.
To so begunski otroci, ki so utonili. Hoteli so k nam, v Evropo. Medtem ko so politiki od Ljubljane do Varšave iskali načine, kako se izogniti sprejemanju beguncev, kako jih »zajeziti« in kako azilno zakonodajo toliko zakomplicirati, da ne bo nikomur več v veselje, je v njih ugasnila luč.
Slovenski premier pravi, da se se zaveda človeške tragedije, in tehta, kaj storiti. Slovenija beleži 3,3-odstotno gospodarsko rast, 70.971 novih zaposlenih in 14 odstotkov več turistov. Vlada je pravkar sprejela program razvoja države: napoveduje bolj zdravo družbo, ohranjanje zelenega okolja, uravnotežene finance, kakovostno infrastrukturo in energetsko učinkovitost. Cerar v prihodnosti vidi drugi tir do Madžarske in v tervol oblečene fasade. Ko bi le ne bilo »te migrantske krize«...
Sprejemanje beguncev bi fasade porušilo. Treba bi se bilo čemu odpovedati, poseči v slovensko udobje in navajenost. Zato je premier na Kolpo postavil bodečo žico in zagrozil Hrvaški. Na mejo je poslal policiste in vojsko in civilno zaščito in humanitarce, da so delili sendviče in odpremljali vlake. Potem je pripravil novi zakon o mednarodni zaščiti, sprva domnevno ne vedoč, da bodo kršeni evropsko begunsko pravo, ženevska konvencija in domača ustava. Potem je stopil korak nazaj, v zakonu pa so njegovi poslanci ohranili naglo deportacijo prosilcev za azil in zavračanje vseh, ki so v Slovenijo šli čez varne države.
In to – varna država – bo po ponedeljkovem dogovoru med EU in Turčijo ključni pravni pojem, s katerim bodo opletali v prihodnje. Turčijo bodo razglasili za varno in tja vračali begunce. Vrnjeni otroci bodo potem lahko na ulicah prodajali cigarete ali pa delali v tovarnah. Če bo kdo od njih imel srečo, pa bo morda nekoč celo vključen v program preselitve nekam v EU. Begunski loto naj bi poslej deloval takole: kolikor bo beguncev odplulo iz Turčije proti grškim otokom in bodo vrnjeni v Turčijo, toliko jih bo preseljenih v EU. Dogovor med EU in Turčijo pravi – ena za ena (»one in-one out«). Zob za zob. Eden tvega življenje, eden je rešen.
Kretensko? Kretensko. Če je Turčija za begunce čisto v redu, zakaj jih je sploh treba voziti v Unijo?
Včeraj zvečer, ko je v Bruslju potekal turški bazar, je slovenska vlada objavila fotografijo. Cerar v elitni družbi. Slika je čudovita. V ospredju hrbet Angele Merkel, oranžen kostim, rjav ovratnik, obraz obrnjen v levo. Njej nasproti, v ozadju ob steni, Miro Cerar. Moder suknjič, svetlomodra kravata s pikicami, bela srajca, očala brez okvirjev. Deška pričeska, prešeren smeh... Dovolj? Dovolj.
