Evropejci kot najpomembnejša uspeha Evropske unije v raziskavah Eurobarometer že vrsto let navajajo mir in prost pretok dela, blaga in storitev med državami. Morebiten propad schengena bi tako zagotovo zarezal tudi v percepcijo uspešnosti združene Evrope. Z njegovim popolnim zatonom bi se, kot kaže edina doslej objavljena tovrstna študija, odpovedali tudi številnim ekonomskim dobrobitim.
Plusi se štejejo v milijardah evrov
Članstvo v schengenu namreč povečuje mednarodno menjavo med članicami območja in ima tako pozitivne učinke na gospodarstvo in širše na stopnjo integracije območja. Dvostranska trgovinska menjava se med članicama zgolj zaradi vstopa v schengen letno poveča za približno 0,09 odstotka, sta ugotovila raziskovalca Dane Davis in Thomas Gift v študiji Pozitivni učinki schengenskega sporazuma na evropsko trgovino. Če se ob tem za odstotek poveča še neto migracija med državama, to menjavo poveča še za dodatnih 0,1 odstotka.
Kaj to pomeni v absolutnih številkah? V primeru menjave med največjima ekonomijama znotraj schengena, Francijo in Nemčijo, to pomeni dodatnih 200 milijonov evrov letne menjave zgolj zaradi vstopa v schengen. Pa Slovenija? Sloveniji je, če upoštevamo podatke za leto 2011, kot so zajeti tudi v študiji, to zgolj v menjavi z Nemčijo, Italijo in Avstrijo skupaj letno prineslo skoraj 20 milijonov evrov več menjave. Številke se na prvi pogled zdijo majhne, a če jih prevedemo na celotno notranjo menjavo na območju schengena (za približek smo vzeli podatke o menjavi med članicami EU), to letno pomeni okoli 5,7 milijarde evrov več menjave. Pri čemer nismo upoštevali ločenega učinka samih migracij, ki jih avtorja navajata kot izjemno pomembna dejavnika pri spodbujanju trgovine med članicami.
Rizling in frankfurtska klobasa
Ugotavljata namreč, da je schengen spodbudil trgovino med članicami tudi zaradi migracij ljudi. Prvič, ker migranti v novo državo s seboj nesejo preference glede izdelkov. Italijani bodo tako v Nemčiji iskali dobavitelje italijanskih izdelkov, na primer bivolje mocarele in parmski pršut, Nemci pa v Italiji na primer rizling in frankfurtske klobase. V Frankfurtu je tako, predvsem zaradi velike italijanske manjšine, ki je sicer zgodovinsko gledano zrasla iz migracije iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja, množica trgovin, ki so specializirane za dobavo italijanskih izdelkov. Podobno velja za »jugoslovansko« manjšino. Ta lahko v trgovinici Jadran najde vse, od domačice do argete in bučnega olja.
Migranti pozitivno vplivajo tudi na stroške menjave, saj poznajo nizkocenovne dobavitelje v državi izvora. Lastnik prej omenjene specializirane italijanske trgovine bo tako s poznavanjem cenovno ugodnejših dobaviteljev iz domače države z nižjimi cenami, kot sicer veljajo v državi gostiteljici za določene izdelke, spodbudil uvoz in tako menjavo med državama. Tretji pomemben kanal je gradnja zaupanja v mednarodni menjavi med državami – tujci namreč s poznavanjem države partnerice v trgovanju bistveno znižujejo tveganja, ki jih sicer takšno poslovanje prinaša.
Čakanje na meji viša stroške
Schengen torej še zdaleč ni odpravil le stroškov menjave zaradi čakanja ne mejah, čeprav so protesti voznikov tovornjakov eden od dejavnikov, ki so nazadnje spodbudili padec notranjih meja. V nemški industrijsko-trgovinski zbornici DIHK zato opozarjajo, da bo ponovna uvedba nadzora na mejah škodovala nemškemu gospodarskemu modelu, ki temelji na »just-in-time« dobavnih verigah. V zbornici ocenjujejo, da bi nemška industrija imela zaradi ponovnih kontrol na meji letno okoli deset milijard evrov dodatnih stroškov.
Dobave ob točno določenem času so v zadnjih desetletjih zaradi drobljenja proizvodnje postale izjemno pomembne. Skrajšanje čakalnega časa na mejah za eno uro je evropski industriji prineslo toliko, kot če bi stroške znižali za 0,9 odstotka, ugotavlja raziskovalka Cecilia Hornok. To enostavno povedano pomeni, da bodo morali dobavitelji izvozniki zaradi čakanja na mejah zmanjšati lastne stroške, če bodo hoteli ohraniti trenutne cene. V GZS so ocenili, da bi ena ura več čakanja za slovenske tovornjake na mejah pomenila osem milijonov evrov dodatnih stroškov na leto. Ob tem seveda sploh še nismo vračunali dodatnih stroškov samega nadzora notranjih meja, ki ob dejstvu, da vsako leto notranje meje EU prestopi okoli milijarda potnikov, zagotovo niso zanemarljivi.
