Kakorkoli, očitno je že pred petdesetimi leti razumel, kako pomemben je domišljen javni nastop. Z navidezno spontano in naivno potezo je takrat kot »simpatičen pubertetniški teliček« znal izkoristiti medije sebi v prid. Vsakič, ko so objavili sliko fanta z napetim šlicem, je resnica o Mickovem dejanskem moškem premoženju postala še bolj resnična. Vsaka dobra medijska kost namenoma ignorira resnična dejstva, zato da h glodanju privabi čimveč radovednežev, zavistnežev in privoščljivcev.
In Mick je znal metati medijem prav takšne kosti. Zato danes velja za plemenskega bika, ki je očitno, tako kot nekoč Obeliks v čudežni napoj, v puberteti padel v kotel z viagro. Baje od tistega dne naprej sploh ne more več spati na trebuhu. V svoji biografiji se brez lažne skromnosti, na krilih medijskega učinka nogavic v spodnjicah, pohvali z več tisoč zapeljanimi oboževalkami, ki ga vse v en glas opisujejo kot božanstvo med rjuhami. Očitno so ti suhci, ti petdesetkilski ljubimci, kot sta bila recimo tudi Chaplin in Picasso, res nekaj posebnega.
Je možno, da mu kdo na svetu ne verjame?
Jaz mu verjamem. Ker, če to ni res, potem res ne vem, kaj sploh je res. Koliko našega vedenja o javnih osebnostih, o zgodovinskih dogodkih, o globalnih boleznih, ki ogrožajo človeštvo, pravzaprav temelji na resničnih dejstvih in koliko na medijski javni podobi? Smo se danes sploh še sposobni sami dokopati do resnice ali smo popolnoma odvisni od uradne medijske interpretacije?
Sem jaz res komunajzar, ki živi na račun države? Je bil namenoma porušeni most v bitki na Neretvi strateška napaka, ki je povzročila ogromno nepotrebnih žrtev, in ne genialna poteza nezmotljivega maršala? Kako nevarna je bila za človeštvo v resnici ptičja gripa? Ali pa je bila le dobro zrežirana globalna medijska histerija, ki je prinesla ogromne zaslužke farmacevtski industriji? Ali čutite, kako spolzka so tla, ko se zamajejo celostne podobe?
Moč javne besede je večja kot kadarkoli. Vsak, ki javno nastopa, mora biti zelo previden. Tudi najbolj nedolžna šala lahko prinese nepričakovane posledice.
Nekoč sem gostoval v eni od zabavnoglasbenih teve veselic in se ob koncu oddaje na vprašanje voditeljice, kakšni so moji načrti v bližnji prihodnosti, pošalil, da bom gojil noje. Da sem kupil dve nojevi jajci, sem povedal, s samčkom in samičko, ograjeno parcelo na Gorenjskem in da se bom v umetniški pavzi ukvarjal s proizvodnjo nojevega mesa. Voditeljica se je nejeverno nasmehnila, publika v studiu se je smejala in tudi jaz sem se takrat še smejal, saj nisem vedel, kaj mi bo tak hec na koncu zelo gledane zabavnoglasbene oddaje prinesel.
Torej, doma me je eno uro po oddaji čakalo na telefonski tajnici vsaj šest popolnoma resnih strokovnih vprašanj o nojereji. Kje se kupijo jajca, s kakšno hrano jih bom hranil, koga naj človek pokliče za najbolj strokovno veterinarsko zaščito nojev v Sloveniji, kakšno ceno bom postavil za kilo nojevega mesa itd. Neverjetno, ne? Ali pač?
To naenkrat ni bil več hec. Ljudje so bili namreč vsi po vrsti razočarani in nekateri tudi odkrito jezni, kako se lahko javno šalim o tako resni stvari, kot je potencialna nojereja v Sloveniji.
Pa sem si pridelal črno piko na svoji javni podobi.
Naslednjo sem dobil, ker se pač iz prve nisem nič naučil, nekaj let pozneje, pri teve Mariu, ko sem na enako vprašanje, kakšni so moji načrti, odgovoril, da se že od nekdaj želim naučiti klekljati. Čez tri dni sem po pošti dobil kar nekaj vabil prijaznih klekljarskih društev, naj jih obiščem, da jim bom, gospem, kakšno zapel, medtem ko me bodo naučile skrivnosti klekljanja. Dobil sem tudi dva krasna čipkasta ovratnika. In zelo verjetno novo črno piko na svoji javni medijski podobi, ko so se gospe zavedele, da sem se na koncu popularne teve oddaje spet nepremišljeno pošalil.
Zadnja takšna šala pa je imela konkretne posledice. Kot gost neke kuharske oddaje sem se, za hec, kakopak, z večnamenskim mikserjem, najboljšim prijateljem vsake sodobne kuharice, začel pogovarjati, kot da je moj kuharski pajdaš. Zafrkavala sva uradnega kuharja in dvignila gledanost oddaje do te mere, da so v naslednjih dneh prodali impozantno število teh aparatov.
Čez en mesec nam je poštar prinesel darilo proizvajalca, prav takšen večnamenski mikser in resno povabilo k marketinškemu sodelovanju. Takrat bi verjetno res lahko dosegel, da bi midva z mikserjem dobila svojo kuharsko oddajo. Moja Barbara je rekla, naj se neham hecat o nojih, čipkah in mikserjih in naj v naslednjem teve gostovanju Mariu povem, da si že od nekdaj želim hišo v Murglah. No, te priložnosti pa nisem več imel. K sreči, lahko rečem.
Si predstavljate, kako bi me modro-rumeni dežurni medijski sledilci popljuvali ob takšni medijski kosti, kot bi bila moja javno izražena želja po hiši v Murglah? Vem, da mi ne bi nihče verjel, da se spet hecam.
Zato sem se odločil, da bom v bodoče pazil, kaj govorim, ko me bodo vprašali, kakšni so moji načrti. Priznal jim bom, da sem se namenil korenito spremeniti svoj pogled na svet in svoje navade. Z vsemi močmi se bom namreč poskusil odvaditi svojega komunajzarstva. Vsako jutro bom na vrtu glasno zapel Triglav, moj dom! (Naj sosedje slišijo, da resno mislim!) Kupil bom nekaj črnih sprejev in ponoči popisal nekaj fasad s fašističnimi in rasističnimi parolami, polnimi pravopisnih napak, da bodo bolj pristne. (Židovske svin muslimani ravs!)
Poskusil se bom spet včlaniti v Katoliško cerkev, iz katere sem pred časom izstopil. (Težka bo, ker sem zdaj fejsbuk pripadnik Čezvesoljske cerkve blaženega zvonjenja.) V antikvariatu bom poiskal razprodana Zbrana dela Alfa samca in si njegove originalne najvišje misli večkrat na dan glasno povedal. (L'État, c'est moi!) Najmanj enkrat na teden bomo kosili čufte. (Negovanje tradicije.) Kupil si bom irhaste hlače in ob petkovih večerih z družino prepeval narodnozabavne viže. (Naš ata so že spet veseli.) Sicer še ne vem, kako bom dobil obvezna rdeča lica, ampak, sčasoma se bodo že pobarvala.
Ali od ponosa z novo javno podobo ali vsaj od sramu zaradi komunajzarske preteklosti. Kakšen se vam zdi moj načrt? Bojim se, da mi nihče ne bo verjel, da mislim resno. O nojereji so mi. O čipkah in klekljanju tudi.
