Podoben podvig je Boris izvedel že dve leti prej, na zaključni zabavi po podelitvi viktorjev, na začetku devetdesetih.
»Najprej odtrgaš na žaru pečeni postrvi rep, potem jo primeš s palcem in kazalcem za oči, jo dvigneš nad nos, nagneš glavo nazaj in si jo spustiš v odprta usta. Potem z ustnicami počasi slačiš meso s kosti in istočasno vlečeš ribji skelet iz ust. Tako lahko v enem zamahu z užitkom poješ celo ribo,« je rekel včasih vsejed Cavazza in uspešno demonstriral zgoraj povedano.
Okoli obložene mize smo stali nasmejani estradniki, dva vrhunska športnika, Brigita in Rok, preveč novinarjev in nekaj obveznih dežurnih lepotic. Borisova stara mornarska spretnost je bila enostavno preveč atraktivna, da najpogumnejših ne bi izzvala k posnemanju. Naš najboljši smučar vseh časov, radovedni Rok Petrovič je prvi navdušeno sprejel izziv, ki pa se, pričakovano, seveda ni posrečil. V ustih mu je ostalo najmanj deset nerodno zapičenih ali za zobe zataknjenih kosti, ki sem mu jih potem pomagal, počasi, eno po eno, populiti iz ustne votline. Vedel sem, da se bo to zgodilo, ampak vedel sem tudi, da če se Rok odloči, da bo nekaj poskusil, bo to napravil, ne glede na ceno in posledice. Na vrhuncu vsesplošne zabave je bil tako nagrajen za svoj pogum in prepuščen moji nespretnosti pri iskanju malih hinavsko prozornih kosti v svojih na stežaj odprtih ustih. Ampak vseeno sva po petnajstih minutah zmagala in oba, tudi jaz, ki sem hotel takoj za njim z ribo v usta, bogatejša še za eno izkušnjo kmalu skočila nazaj v vrtinec odličnega žura, ki ga je počasi vsrkavalo nedeljsko jutro.
Ta in podobni spomini so me objemali novembra med gledališko predstavo Rokova modrina, ki nam na duhovit in poetičen način opisuje prekratko življenje našega najboljšega slalomista Roka Petroviča. Ogled predstave vsekakor priporočam vsem, še posebej Rokovim fenom, ki se lahko na ta način spomnijo našega fanta, ki je bil in ostal nekaj posebnega. Predstava tudi ostale like iz Rokove življenjske zgodbe opiše na nov, lahko bi rekli demistificiran način, s čimer mogoče celo prvič snema uradne maske junakom planinskega čaja. Tudi Tona Nazionale Vogrinec je ustrezno predstavljen v vsem svojem žaru in čaru.
Po predstavi je, kot je navada v SMG, sledil pogovor z avtorji. Mene so povabili kot avtorja Bele simfonije, smučarske himne, s katero smo Lačni Franz zafrkavali marketing, ki je takrat okužil Slovence in nas z odlično organizirano medijsko akcijo spremenil v junake planinskega čaja. Še vedno heretični uvodni verzi »Naše blontno veselje nam greje domove in prva beseda najmlajših Slovencev naj ne bo mama, ampak RC elan« so očitno postali spet aktualni.
Čas je pokazal, da nas je danes, 32 let pozneje, ko tudi Oto Pestner ne stoji več na postaji, spet strah, kaj bo z nami. Strah, ker smučarjev očitno res ne bo nikoli več z nami. Strah, da je Tina vrgla miško v lonec in da bo slovenske smučarske pravljice, na žalost, res konec. Kdo nas bo pa zdaj peljal negotovi usodi naproti? Kdo bo spet znal začarati naš mali narod, da se mu bo zdelo, da je večji, kot je v resnici? Kdo nam bo postavil ogledalo, ki bo obleklo naše gole cesarje, da jim bomo še naprej navdušeno jedli iz rok in jim žrtvovali svoje resnične heroje?
Zato je bilo po svoje skozi pogovor prav zanimivo oživljati tiste čase in s časovno distanco tehtati količino, barvo in okus čustev, ki so nam takrat tlakovala slovensko nacionalno samozavest. Marketinška akcija, ki je v osemdesetih znotraj nekdanje Jugoslavije združila Slovence, je bila v prvi vrsti predvsem posel, ki pa je s svojimi stranskimi učinki vseeno obilno in mogoče tudi namenoma zalivala cvetenje Naše dežele na sončni strani Alp. Slovenski smučarski junaki so tako nehote postali tudi prvoborci naše samostojnosti. Vse lepo in prav, če bi bili vsi junaki takšni, kot je bilo naše blontno veselje. Vsi na liniji, vsi ubogljivi, vodljivi, poslušni in pridni, takšni, kot so od njih zahtevali marketing, združeni mediji in Veliki Oče naše smučarije.
Pa niso bili. Imeli smo namreč najmanj dve beli vrani. Na tem mestu namenoma nočem govoriti o Mateji Svet, ker spoštujem njeno željo po zasebnosti, Rok pa je svojo drugačnost že takoj deklarativno uveljavil.
Osebnostni razvoj, široka izobrazba, sprejemanje aktualnih izzivov, samosvoj značaj in neukrotljiva radovednost so ga dvignili visoko nad prodajanje smučarskih vezi, rokavic, pohištva, majoneze, čajev, avtomobilov in družinskih počitnic. Visoko nad uglašeno ploskanje, trepljanje po ramenih, pihanje v isti rog, smejanje istim vicem, visoko nad kakršnokoli povprečnost, tja, kjer obstajata samo vse ali nič.
»Za tak svet pa moraš imeti voljo, znanje in jajca,« je rekla Edith Piaf, ko se je zaklenila v ladijski kontejner na dnu čezoceanke, da je ne bi odkrili novinarji, ko je potovala k svojemu poročenemu boksarju čez lužo v objem.
Junaki planinskega čaja so seveda hitro dojeli, da naš najboljši slalomist ne bo plesal tako, kot so si zamislili, zato so ga za bodoče zgodovinopisje takoj zamenjali s svojim adutom, sicer večno drugim, ampak zato toliko bolj pridnim in delovnim, ki je poosebljal takrat nacionalni opij slovenskega ljudstva. Biti skromen, deloven, ubogljiv, zaupati vodstvu in se pod zastavo povprečnega okusa z zapovedanim smehljajem na ustih v mislih veseliti nagrade v obliki vsesplošne priljubljenosti in mogoče še kakšne poslovne drobtinice z obložene mize Očeta smučarije in njegovega v pisani šal zavitega dežurnega dvornega šaljivca.
Kdaj in zakaj se je iz dunajskih konjušnic v našo samostojnost pretihotapila lažna dilema, kdo je resnični junak, kdo spreminja svet, kdo ga dela boljšega?
So naši junaki radovedni, samosvoji, trmasti, talentirani, izvirni, pokončni ljudje, ki tudi za ceno nerazumevanja in neupravičenega poniževanja vztrajajo na svoji poti ter poskušajo na svoji koži poiskati novo, boljše, lepše?
Ali pa so naši junaki vsem prijazni in sprejemljivi, tisočkrat pogreti, priljubljeni obrazi iz medijske dobičkonosnosti, ki nimajo nikoli svojega mnenja, ljubljenci vnukinj in babic, brez barve in okusa, ki jim paše vsako pokrivalo, ki se prilagodijo vsakokratni resnici in jih naše ljudstvo zaradi naštetega dviga v nebo in kuje med zvezde?
Zakaj nikoli ne damo na zastave tistih, ki si to v resnici zaslužijo? Zakaj se bojimo svojih resničnih junakov?
Zato, ker bi si z njimi na zastavah postavili ogledalo, ki bi nam pokazalo, da so vsi naši cesarji goli? Da slavimo plehkost in ploskamo oponaševalcem, da slavimo tiste, ki se kitijo s tujim perjem?
»Nič novega,« je rekel grof in prdnil v lonček kisle vode.
Ponosni v svoji ponižnosti odhajamo po gobe, naši pravi junaki pa spijo na dnu morja, na strehi sveta ali pa životarijo na kakšnem stranskem tiru naše Dežele golih cesarjev.
Nekateri nosijo svoj Križ že v imenu.
Jaz bom napravil vse, da postanem Petrovič.
