Slovenski dušebrižniki so vedno bolj nervozni in upravičeno zaskrbljeni. Sloveniji namreč kronično zmanjkuje herojev, ki bi nas lahko popeljali, pa ne se smejat, v našo svetlo prihodnost. Stari narodni heroji niso na liniji, tisti redki novi, ki se zadnje čase pri nas za trenutek pojavijo, pa se načeloma otepajo takšne vloge, razen če ni res dobro marketinško osmišljena.
Zato me je zelo strah za usodo Petra Prevca. Bojim se, da ga bo domoljubna mašinerija hotela postaviti na prestol čistokrvnega slovenstva in se s takim ustrezno medijsko obdelanim zelenim junakom potem hvaliti doma in po svetu. Peter je že napravil, meni simpatičen in njegovemu načinu življenja razumljiv, recimo spodrsljajček, ko je prostodušno priznal, da bere knjige, da lažje zaspi. Kar je nedvomno vznejevoljilo Generalštab nove slovenske pravljice v izdelavi, ki mu bo v bodoče še bolj dosledno gledal v zobe. Takšne izjave namreč narodnemu heroju v nastajanju ne pristojijo.
Petra Prevca in njegove zmage cenim in spoštujem. Pri nas doma življenje obstane, ko skačejo naši skakalci. Nekaj junakov njegovega kalibra, se lahko pohvalim, sem tudi osebno spoznal. Zato poznam tudi tisto, kar stoji na senčni strani takšnih zgodb o uspehu.
Tam praviloma vedno stojijo širši javnosti neznani interesi, ki si znajo na račun takšnega športnega uspeha napolniti denarnico ali izboljšati svojo družbeno pozicijo. In preko nje, na račun v evforijo zaljubljene javnosti in v trepljanje po ramenih začaranega zmagovalca, svoj politični vpliv.
Zato me je upravičeno strah, da bodo Petra kmalu sicer nasmejani in dobronamerni strici iz ozadja začeli nagovarjati, naj po Tininem vzoru posname kakšno popevko, si omisli rumeno kravato in prvega otroka, ne glede na spol, poimenuje Janez.
Strah me je, da bom kmalu pred teve poročili zagledal reklamo, v kateri bo Peter sredi skoka pogledal v kamero in po modrijansko zapel pesem o cariniku na Kolpi. Da unovči svojo slavo, mu bodo rekli, in se tako pravočasno pripravi na politično kariero, ko bo zaključil svojo športno pot. V eni in edini pravi stranki seveda, da bo lahko domislica »Letališče Petra Prevca« meso postala.
Ne glede na povedano pa verjamem, da bo, vsem bodočim piarovskim pogromom navkljub, znal fant na koncu svoje športne pravljice pravočasno doskočiti in spoznati, da ni za svoj uspeh nikomur nič dolžan. Da so njegove zmage predvsem plod njegovega talenta in trdega dela, ki sta ga že zdaj upravičeno z zlatimi črkami zapisala med naše športne heroje.
V času, ko nam zmanjkuje narodnoosvobodilnih in nimamo posluha ne želje po prepoznavanju znanstvenoraziskovalnih in kulturno-umetniških herojev, so športni heroji postali naši narodni heroji.
Dandanes pa ni lahko biti narodni heroj. To je težek in zahteven poklic. Danes bolj kot v starih časih. Ljudstvo je nestanovitno, pa tudi mlajši, dnevni politiki nujno potrebni kandidati za narodne heroje so nervozni in vedno bolj pogosto gledajo na uro.
Saj še mrtvi narodni heroji ne vedo, ali se bodo naslednje leto o njih še učili v šoli ali pa bodo že na smetišču zgodovine, od novih oblastnikov prepoznani kot sovražniki naroda.
Takšna praksa nam izda, da imajo aktualni oblastniki vseh režimov praviloma najraje mrtve narodne heroje, ker z njimi načeloma nimajo težav. Čas jim gre na roko. Mediji so jim v dveh dekadah vzgojili kar nekaj generacij kimavcev. Če pa se pojavi potreba po novih obrazih prave barve, lahko dežurni ponarejevalci arhivov takoj proizvedejo nekaj »skritih resnic« in dovčerajšnje sonce naroda se hitro znajde na odpadu.
Živi narodni heroji pa so potrebni nenehnega nadzora in populističnega crkljanja. Saj sovražnik nikoli ne spi, radi ponavljajo, kar so jih naučili v šoli, poimenovani po dovčerajšnjem narodnem heroju, ki so ga sami vrgli v blato.
Včasih so bili pri nas najpogostejši heroji narodnoosvobodilni borci in njihovi nasprotniki, osvajalci tujih dežel. Nekateri so potem postali kralji ali diktatorji. Tako narodnoosvobodilni borci kot osvajalci. Z večino je pometel čas, nekaterim pa se še danes križajo po njih poimenovane ulice. Verjetno je že kdo kdaj izračunal, koliko jih preživi stoletje v zgodovinskem spominu. Rekel bi, da vedno manj. Izumirajo tako, kot so izumrli dinozavri.
Dinozavre ponavadi spoštujemo in se jih istočasno malo bojimo. Zato, ker se jih malo bojimo, jih tudi malo sovražimo. Ampak ko izumrejo, pa z varne distance vseeno radi snemamo filme o njih.
Turbo narodni heroj tovariš Tito je bil takšne vrste dinozaver. Stereotip in legenda, glavni junak naših vicev iz kombija v osemdesetih. Ko so po njegovi smrti še zadnjič napumpali medije z vsemi mogočimi zgodbami o njegovi genialnosti, smo si lačni franzi izmislili legendo o stopinji v sveži ilovici na tleh majhne hišice njegove tete iz Podčetrtka pri Podsredi, ali obratno, ne spomnim se točno.
Zgodba je sicer predolga za ta zapis, ampak poanta, da so kokoši najraje zobale prav tisto koruzo, ki je padla v Titovo stopinjo na tleh, kar je posledično pripeljalo do tega, da so takratni partijski funkcionarji s to stopinjo primerjali stopala svojih triletnih otrok, da bi ugotovili, katerega čaka bleščeča politična kariera, pa vseeno sodi sem.
Znali smo opisati tudi intimne trenutke tovariša Tita, kako je pred spanjem svojima pudljema igral na klavir in potem na stružnici, ki jo je imel na nočni omarici, za lahko noč napravil tri »elzet« ključe, da bi ostal zvest svojemu proletarskemu poklicu. Katere ključavnice so ti ključi odklepali, pa nismo nikoli ugotovili. To je naloga novih rodov.
Tako kot izdelava vicev na račun današnjih asov.
Zelo verjetno že obstaja kakšna komisija za narodne heroje, ki odloča, kdo je primeren in zakaj, da se po njem poimenuje kakšna ulica v mestu.
Sam se že nekaj časa vsak dan vozim gor in dol po Jurčkovi cesti. Poskušal sem ugotoviti, kdo je bil ta Jurček. Na netu sem iskal komandanta Jurčka, pa ga nisem našel. Niti generala ali admirala Jurčka ne. Pa tudi pisatelja, pesnika ali Nobelovega nagrajenca Jurčka nisem našel. Potem sem se spomnil, da je to mogoče Jurček iz pesmi Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi.
Verjetno ne, ali pač? Mi lahko kdo pomaga?
Ali je mogoče, da se ta dolga in dokaj pomembna ulica imenuje po gobi, po gobanu, po jurčku?
Predlagam, da jo takoj preimenujemo! Naj nosi ime mestnega župana. To mu bo nedvomno všeč in mogoče jo bo končno dal popraviti, da bo dobila pločnik, kolesarsko pot in avtobusne postaje. In lepše ime.
Zoranova ulica.
Mogoče bo celo kdaj kdo zmotno pomislil, da se imenuje po katerem drugem Zoranu.
