Zato je njegov avtomobil znan, priljubljen in popularen po vsej državi, lastnik, uglajen in simpatičen gospod, pa zelo vesel, da je tako, in zelo ponosen, da sta njegova trud in delo vsesplošno priznana in pohvaljena.
Miška bo kmalu padla v lonec.
Avtomobil je namreč sam sestavil. Verjel je vase in v svoje sposobnosti, zato je ves svoj čas in denar namenil izdelavi lastnega vozila. Hotel je napraviti nekaj originalnega, avtomobil, ki bo nosil njegov osebni pečat in ki bo plod izključno njegovega znanja in talenta. Zamislil si je njegove posamezne dele in jih v svoji domači delavnici tudi sam izdelal.
Uspelo mu je. Izdelal je pravo limuzino, ki je prejela veliko nagrad strokovne in obče javnosti. Vožnja s to lepotico je bila prijetna in udobna. Potnike je znala zazibati v sentimentalno razpoloženje in zbuditi v njih zasanjane spomine.
Najbolj pa je bil ponosen na to, da za izdelavo ni potreboval tuje pomoči in nobenega kredita. Ta avto je bil res samo njegov.
Ampak slava mu je prinesla same težave.
Naenkrat so si namreč začeli meni nič, tebi nič njegov avto lastiti vsi po vrsti. Najprej sosedje, potem pa tudi mimoidoči, ki so odstranili ključavnico in avto prižigali kot filmski razbojniki. Vsak, ki je imel pet minut časa, je sedel v njegov avto in se z njim zapeljal po mestu. Najbolj predrzni so celo namenoma pridivjali mimo njegove hiše, da bi se mu posmehovali. Včasih sploh ni vedel, kdo se vozi z njegovim avtomobilom.
Čez čas je slišal, da so si ga gasilci sposodili za svojo veselico, da je nogometni klub z njim vabil ljudi na tekmo, da so z njim veseljačili na maturantskem plesu. Potem je pred TV-poročili zagledal svoj avto v reklamnem oglasu. Očitno je avto odpeljalo neko podjetje, da bi z njim reklamiralo svoje izdelke. Takoj je poklical njihov marketing. Izgovarjali so se, da sploh niso vedeli, da je avto njegov in da bi ga morali prositi za dovoljenje. Kaj šele, da bi se morali z njim dogovoriti za primerno odškodnino. Rekli so mu, da bi moral biti vesel, da bo njegov avto nastopal v njihovi reklami.
Užaljen in prizadet je poklical na pomoč policiste. Svet je sodil po sebi, zato je bil prepričan, da mu bo država pomagala.
Kaj se pa to pravi, je bil najprej uglajeno ogorčen. Ali bi vi dovolili kar vsem po vrsti, da sedajo v vaš avto in se vozijo z njim po mili volji? Še na misel vam ne pade, da bi avto, ki je vaša last, delili z neznanci, ali pač? Zakaj se vam zdi, da je moj avto kakorkoli drugačen? Zakaj je v mojem primeru vaše vaše, moje pa naše?
Državni uradniki so priznali, da je avto njegov, da je res edini lastnik vozila, ampak s figo v žepu. Ustanovili so celo urad, ki naj bi ščitil tiste, ki si izdelajo svoj avtomobil, ampak tudi s figo v žepu. Vsak si je pri sebi vseeno mislil, da naj bo lastnik tega popularnega avtomobila vesel, da imajo njegov avto ljudje radi in da je to že dovolj velika nagrada zanj.
To je postalo splošno sprejeto opravičilo in izgovor vseh, ki so se brez zadrege še naprej, objestno in z blagoslovom javnosti, prevažali z njegovim avtom.
Pojavil se je celo neki upokojeni profesor, ki je od države zahteval, naj lastniku avtomobila zapove, naj pušča ključe v avtu, da si ga bo lahko vsakdo brez vprašanja sposodil in se z njim vozil po mili volji. Seveda je tak predlog takoj dobil veliko podporo medijev, ki so v tem videli veliko priložnost zase. Priljubljene zasebne avtomobile bi lahko brezplačno uporabljali po mili volji in z njimi kovali svoje dobičke.
Jebi ga, moje je moje, tvoje pa skupno, so se lastniku posmehovali za hrbtom in ga pribijali na križ kot požrešnega pokvarjenca, ki ubogim ljudem ne privošči nekaj minut vožnje s svojim avtomobilom.
Državo, ki prisega na svetost zasebne lastnine, je v trenutku prevzela na grmadi zažgana ideja o skupnem dobrem.
No, zdaj nam je pa miška definitivno padla v lonec.
Serijski avtomobili se imenujejo po modelu in po znamki proizvajalca. Takšni, o katerih govori naša zgodba, pa nosijo drugačna imena. Lastniki jih radi poimenujejo z zelo osebnimi in opisnimi imeni. Kot Indijanci svoje otroke.
Pegasto dekle, Osmi dan, Zig Zig, Na Golici, Za prijatelje, Črna kitara.
Uglajen in simpatičen gospod, lastnik jeklene lepotice naše zgodbe, svojo limuzino kliče Poletna noč.
Kako je že naslov tistega filma... Moje pesmi, moji avti ali tako nekako?