Zoran Predin: Ne bojte se svojih labodov in kraljev

Maribor 1978

»Zakaj morava vedno zadnja domov? Vsi so šli že zdavnaj spat, samo ti moraš vedno ostati do konca! Zakaj ne moreš enkrat oditi domov takrat kot vsi ostali? Zakaj te vedno pometejo kot zadnjega z vsake zabave?« je razočarana pričakovano glasno tarnala v čudovit sončni vzhod.

Nisem bil pri volji poslušati že dobro znane pridige, zato sem šel čez cestišče na drugo stran Starega mosta, da bi si v miru ogledal, kako se bodo prvi jutranji žarki okopali v počasni Dravi, ki je še zaspana zehala v svoji strugi.

Potem sem ga kar naenkrat zagledal!

Ogromen beli labod je pravkar vzletal z gladine reke. Čez krila je meril najmanj dvajset metrov. Veličastno! Prečudovito! Ta labod je bil najmanj desetkrat večji od vseh, kar sem jih v življenju kdaj videl. Kako čudovit prizor. Kot iz filma. Prekrasen beli labod vzleta iz črne reke in iz rdečerumenega sonca v ozadju. Takšnega prizora ne vidiš vsak dan.

»Pridi pogledat velikanskega belega laboda, ki pravkar vzleta iz Drave. Pridi, ne bo ti žal! Najmanj dvajset metrov meri čez krila!« sem ji zavpil na drugo stran mosta, ki ga je jezna že skoraj prečkala.

»Dvajset metrov čez krila? Beli labod? Poglej še enkrat, mogoče je pa bela miš? Očitno smo že tam, kjer ni muh!« mi je zavpila, ne da bi me pogledala, in pospešila, da se me čim prej znebi.

Še enkrat sem pogledal dol in naj se sliši še tako čudno, ogromen beli labod, ki je imel najmanj dvajset metrov čez krila, je pravkar veličastno vzletal iz reke Drave. In zlato sonce mu je barvalo perje. In res je bila dolga noč za mano. In res je, da imam takrat bujno fantazijo, ampak ta labod ni bil otrok špricerjev, ta labod je bil resničen.

Zgodaj popoldne sem se zbudil in se takoj vrnil na most, da si še enkrat ogledam laboda. Še vedno je bil tam. Hvala bogu! Ogromen beli labod iz stiroporja, dvajset metrov čez krila, tik pred vzletom, je bil z žico na dno pritrjena reklama za moške srajce labod, ki jih je takrat izdelovala tovarna PIK Maribor. Ali pa se je tisto nedeljo zaključil kakšen Teden moške mode ali kaj podobnega.

Skratka, v ponedeljek zjutraj so laboda velikana pospravili.

Uf, še dobro, da me ni lenoba odvrnila od ponovnega ogleda. Danes bi tistega laboda sam pred sabo težko opravičil.

Beograd 2010

V Beograd sem bil povabljen, da v turistični teve oddaji zastopam slovenske barve. Tri srbske turbo folk zvezdnice in moja kantavtorska malenkost. Naš gostitelj je bila znana restavracija Šešir moj na znameniti Skadarliji, ulici v starem delu mesta, kjer se ob omamnih vonjavah specialitet srbske kuhinje in nostalgičnih melodijah narodnozabavnih ansamblov turisti z vsega sveta spoznavajo z legendarno srbsko gostoljubnostjo.

Šef, se pravi gazda, lokala Šešir moj se je odločil, da bo naši ekipi že dan pred snemanjem predstavil specialitete svoje kuhinje, ki bodo nastopale na pogrnjenih mizah v teve oddaji. Vsekakor poteza, ki si je zaslužila glasen aplavz, gromko pohvalo in nepretirano odobravanje.

In tako nas je sedelo za dolgo mizo par turistov in večja skupina domačinov ter moj prijatelj Petar Janjatović, ki sem ga osebno povabil tja, ker ga enostavno moram srečati, kadarkoli obiščem Beograd. Brez našega Perota Beograd ni Beograd.

Sedel sem na vogalu naše mize, s hrbtom proti zidu, in za sosednjo mizo opazil elegantno in umirjeno angleško govorečo družbo, pravo nasprotje našemu razgrajanju. Gospoda mojih let in dve dami, če se diplomatsko izrazim, neopredeljive starosti. Gospe sta čebljali, gospod pa je radovedno pogledoval k naši glasni mizi. Zazdelo se mi je, da bi se nam pri vsaki zdravici najraje pridružil.

Priložnost se je ponudila, ko sta gospe vstali od mize in si odšli družno napudrat nos, jaz pa sem ob prazni mizi stoječega gospoda povabil k nam.

Z veseljem je prišel in v angleščini prijazno pozdravil. Napolnili smo mu kozarec in mu glasno nazdravili. V mislih sem že kuhal vprašanje, od kod prihaja, ali je prvič v Beogradu in še nekaj podobnih vljudnostnih družabnih poizvedb, ko je moj prijatelj Pero najprej rahlo prebledel, potem pa žareče zardel in rekel:

»Zoran, veš, kdo je ta gospod? To je srbski prestolonaslednik, srbski kralj Aleksander II. Karađorđević!«

Ups, kaj pa zdaj? Nič. Kralju je pač zadišalo malo glasne moške družbe. Dajmo, nazdravimo še enkrat!

In začelo se je fotografiranje. Vsak je hotel svojo fotografijo s srbskim kraljem za spomin. K sreči smo imeli v naši družbi službenega fotografa, ki je začel fotografirati vse po vrsti.

In kot se v takšnih situacijah rado zgodi, me je točno takrat poklicala moja Barbara.

»Halo! Ne boš verjela! Ravnokar nazdravljam s srbskim kraljem! Tu zraven mene stoji in se veselo muza!« sem ji radostno poročal sredi vsesplošnega veseljačenja.

»Pojdi spat!« je rekla in vse tiho je bilo.

Potem sem spoznal še gospo kraljevo ženo, belgijsko princeso, in še eno gospo princeso, za katero sem pozabil, katere dežele princesa je bila, ki sta se vrnili iz toalete. Kralja sta odpeljali nazaj k svoji mizi in ga posedli tako, da je bil poslej s hrbtom obrnjen proti nam.

Čez štirinajst dni sem dobil iz Beograda fotografije za spomin. Midva s kraljem sva na njih dva fejst fanta, nasmejana in simpatična.

Ne vem, zakaj, ampak takrat sem se spomnil tudi na velikanskega belega laboda.

Ljubljana 2015

Čez nekaj dni bom spet užival na tradicionalni prednovoletni sarmi pri prijatelju Gugiju, ki s svojimi sarmami razvaja svoje najdražje že dolgo vrsto let. Moram priznati, da se zelo veselim večerje, ki poteka v veselem vzdušju, polnem duhovitih pogovorov in pikantnega zezanja.

Bliža pa se tudi novo leto in z njim čas, da se zaobljubim, da se bom tudi v bodoče trudil, da postanem boljši človek.

Ni druge. Letos se moja javna podoba ne vleče več po tleh. Letos rije pod zemljo.

Zato zdaj razmišljam o tem, kako se bom na večerji obnašal, da bo vse tako, kot mora biti. Družbi bi se namreč rad predstavil kot zrela in odgovorna osebnost, ki spoštuje duhovni prostor drugih.

Torej, nazaj se bom držal, tako pri hrani kot pri pijači. Saj sem že dovolj star, mar ne! Srebrni lasje bi mi lahko posodobili stikalo v glavi.

Sklenil sem tudi, da ne bom več prekinjal sogovornikov z zgodbami o sebi in o svojih načrtih. Koga pa zanima novi album Lačnega Franza in februarski koncerti po Sloveniji, pa snemanje uspešnega programa Tragovi u sjeti 2 z Matijo Dedićem, pa angleški album in skandinavska turneja z Damirjem Kukuruzovićem in njegovim bandom Django Group?

Ne, nikomur ne bom težil s tem. Raje bom poslušal druge.

In če me bo spet zasrbel jezik, se bom spomnil modrosti, ki pravi, da ko govorimo, govorimo večinoma že znana dejstva, ko pa poslušamo, se lahko tudi kaj naučimo. Ni hudič, da se ne bom česa novega naučil! Vsaj kakšen dober vic se bo zagotovo zataknil v moj spomin.

Jaz svojih bedastih vicev letos družbi ne bom več vsiljeval. Zdaj že vem in razumem, da so samo meni smešni, zato se bom zrelo odpovedal promociji lastne duhovitosti. Zakaj bi moral bit vedno jaz glavni?

Ljudem bom gledal v oči in jih poslušal do konca. Zapomnil si bom njihova imena in jim s svojimi kratkimi odgovori puščal prostor za enakopraven pogovor.

Z vsemi silami bom poskusil, da ne bi ostal zadnji gost. Ampak tega vam vseeno še ne morem obljubiti. Korak za korakom. Enkrat me bo že pamet srečala.

Pravzaprav ne vem, kako izgleda. Mogoče sva se pa že srečala, pa sem šel kar mimo, ker nisem vedel, da čaka name?

Kakorkoli, ne bojte se svojih labodov in kraljev!

Srečno!