Vsega hudega vajeni državni uradnik ni mogel verjeti svojim ušesom.
»Sem predstavnik sindikata svetovnih super junakov, ki združuje super junake iz različnih okolij in iz različnih zgodovinskih obdobij. Smo nadljudje, ki nam ni vseeno za usodo človeštva ali posameznika kot božje stvaritve katerekoli vere. Tudi za agnostike in ateiste imamo nekaj super junakov, ki so jim pod določenimi pogoji pripravljeni pomagati. V naših vrstah imamo tudi strokovnjake za posamezne regionalne posebnosti, načelno pa smo pripravljeni pomagati vsem pomoči potrebnim. Ne vmešavamo se v družbeno-politične in socialno-ekonomske razmere v okolju, ki ga rešujemo, a saj veste, posamezne značajske razlike med super junaki pa vseeno obstajajo. Priznam, nekateri super junaki znajo biti zelo samosvoji, ampak naš sindikat jih zaenkrat uspešno kroti in motivira z višjimi cilji in mastnimi honorarji. Sicer pa, kdor dela, tudi greši, mar ne?« se je pohecal Superman in nadaljeval s predstavitvenim monologom.
Kot svinja s krompirjem, a ne?
Vrsta čakajočih v čakalnici je onemela. Uradnik se je naslonil na mizo in se nagnil proti lini steklene šipe, da bi bolje slišal.
»V našem sindikatu že več kot dvajset let pozorno spremljamo dogajanje v Sloveniji, ki se je večini naših članov zarezala v srce z reklamo Na sončni strani Alp. Prekrasna narava, vaše pridne delovne ročice in srca, takrat odprta za vse drugačne in enakopravne! Oh, kako smo bili ganjeni! Vašega jezika, slovenščine, a ne, sem se naučil šele malo prej, ko sem čakal pred vašim okencem, da pridem na vrsto. V naših superjunaških očeh je Slovenija še vedno biser, ki ga je treba čuvati kot, kako se že reče, nekaj v očesu? Malo punčko, ali nekaj podobnega, a ne? Za zaščito malih punčk in malih državic smo se še posebej specializirali.« je Supermanu spet ušla samo njemu smešna superjunaška pripomba.
Državni uradnik Republike Slovenije je postajal vedno bolj nestrpen, saj se je bližal čas za malico. Bal se je zamuditi malico, ker zamudnikom ob petkih ponavadi ostanejo samo vampi, medtem ko ocvrtega osliča in krompirjevo solato zaposleni na ministrstvu za javno upravo takoj pojejo. Upravičeno se je bal, da se te svoje z ogrinjalom ogrnjene stranke v oprijetem kombinezonu ne bo tako hitro znebil. Država bi morala imeti posebno okence za uradne prošnje super junakov, za katerim bi delali za to področje usposobljeni uradniki, ki se spoznajo na tovrstno problematiko, mu je rojilo po glavi, ko je poskušal razumeti, kaj bi super junak, za katerim se je že nabrala kar dolga vrsta, pravzaprav rad.
»Naj se vrnem k bistvu naše prošnje!« je nadaljeval Superman in se nagnil k okencu, da bi ga uradnik bolje slišal.
»Upravni odbor našega sindikata je soglasno sklenil, da rešimo Slovenijo. Srce nas boli, ko gledamo, kako ravnate s svojo deželo. Vi bi rekli kot svinja s krompirjem, a ne? Spomnite se samo, kako ste se norčevali iz vaših sosedov Avstrijcev na takrat senčni strani Alp. Ste rekli, da so irhasti jodlarji, ki se čez ramena objeti ob frajtonarci zibajo levo desno in od svojega z antifrizom oplemenitenega vina rdeči v obraz zase trdijo, da so nekaj več od svojih južnih sosedov. Da nimajo rokenrola, da so ksenofobni in rasistični kmetavzarji, ki ne poznajo sonca, začimb in vroče krvi slovanske duše, so bile vaše dežurne zbadljivke v osemdesetih, a ne? Kaj se je zgodilo, da je danes ravno obratno? Avstrija je odprta, strpna, nevtralna, demilitarizirana država s svojim političnim mnenjem in socialno hrbtenico, Slovenija pa se ziba ob zvokih frajtonarce in sovraži vse drugačne. Hlapčevsko poslušna dežela malih duš in golih cesarjev. Katera je danes sončna stran Alp? Severna ali južna?« se je Superman skoraj vzneseno zadihal pred rahlo popljuvanim steklom pisarniške linice.
Državni uradnik RS je še vedno dokaj mirno poslušal svojo stranko in istočasno razmišljal o zimskih gumah, ki jih mora naslednji teden zamenjati na svojem avtu.
»Mi, super junaki, smo pravljična bitja, večni optimisti in verjamemo, da pravljice o Sloveniji še ni konec. Sposobni smo premagati temne sile in rešiti Slovenijo. Tudi na južni strani Alp smo sposobni spet prižgati sonce!« se je spet navdušil Superman in podzavestno z obema rokama razgrnil ogrinjalo.
Na drugi strani steklene stene se je državni uradnik že zavedal, da tudi vampov ne bo dočakal in da mu bo na voljo samo hladna malica. Tuna sendvič ali kajzerca z ogrsko. Zato je sklenil posvetiti temu zoprnemu mišičnjaku v pajkicah vso svojo uradniško natančnost.
»Kdo bi torej rad dejansko zaprosil za delo v Sloveniji? Ime in priimek in vse ostale podatke, prosim!« je siknil uradnik skozi linico in se trmasto zazrl v Supermana.
»Kandidatov je več. Pravzaprav si ga lahko vaša država sama izbere iz popisa članov našega sindikata. Izberite tistega super junaka, ki vam najbolj ustreza!« je prvič poškilil na stensko uro tudi Superman.
»Dajte mi seznam možnih kandidatov!« je rekel uradnik. Zakaj jih moramo zdaj še uvažati? Saj imamo svoje, domače, avtohtone super junake. Pravzaprav samo enega super in več navadnih junakov, je mrmral sam zase.
»Izvolite. Tukaj so. Cela četa. Od mojega kolega Batmana prek Robina Hooda do vaših, Lakotnika, Zvitorepca in Trdonje. Da ne omenjam posebej Jean d'Arc, vašega Kralja Matjaža ali King Konga. Poglejte! Ni da ni! Pa tudi sam sem pripravljen žrtvovati nekaj dni svojega dopusta za pravljično Slovenijo,« je pomencal, kot da ga že malo lulat, Superman.
»Domači naslov, davčno številko, potrdilo o izobrazbi, zdravstveni karton, psihološki profil, kratek življenjepis, potrdilo o nekaznovanju! Dajte, dajte! Poglejte, koliko ljudi je v vrsti! Saj niste sami na svetu!« se je zabliskala v uradniških očeh iskrica doslednosti.
»Za katerega super junaka? Katerega ste izbrali? Katerega si želite za rešitelja Slovenije?« je nevajen čakanja povišal glas Superman.
»Za vse kandidate! Rešitelja Slovenije bo izbrala državna komisija!« mu je z užitkom skozi uradniško linico zabrusil vestni državni uradnik.
»Kje naj dobim emšo Spidermana, zdravstveni karton Winetouja ali potrdilo o nekaznovanju za Martina Krpana, saj vendar veste, da je tihotapil sol!« je prvič v življenju podvomil o svojih super močeh Superman.
Včasih se mi je zdel velik frajer
»Poslušajte, gospod Superman! Zdaj vas imam pa počasi dovolj! Kje pa mislite, da ste? Mi smo vendar urad, ki še posebej spoštuje zakone in predpise! Za tako kočljivo zadevo, kot je reševanje države Slovenije, moramo imeti na razpolago čim več podatkov! Saj se zavedate, da bomo po rešitvi naše dežele pred propadom rešitelju postavljali spomenike, po njem poimenovali ulice in nogometne stadione. Komisija, ki bo izbirala med kandidati, mora poznati tudi njihove moralne vrednote in tudi njihovo spolno usmerjenost. Kakšen je recimo odnos med Batmanom in njegovim rosno mladim pomočnikom Robinom? Ali pa strankarsko pripadnost Tarzana, ki se je nedvomno navduševal nad idejami neuvrščenih. Ali pa tehnološko zaostalost Robina Hooda, ki ga dela nekonkurenčnega, čeprav bi bil danes zaradi aktualnega odnosa do križarjev verjetno v ožjem izboru!« je bruhnilo iz dejansko lačnega, a nevsakdanje stranke sitega uradnika.
»Počasi mi postaja jasno, zakaj ste postali senčna stran Alp,« je že rahlo razočaran dahnil v odgovor Superman.
»Brez sarkazma, prosim! Mi smo uradna ustanova! Vsak vaš kandidat bo moral izpolniti anketo o poznavanju slovenske zgodovine, naših navad in običajev. To za vas ne bi smel biti problem, saj ste vendar nadljudje polni super lastnosti in sposobnosti!« mu ni ostal dolžan uradnik, ki mu ni bilo ime Miha, čeprav bi bilo to za konec tega stavka super.
»Dovolj! Dovolj imam! Potem pa nič! Obžalujem svoj optimizem! Priznam! Slovenije ne morem rešiti. V vašem primeru gre za novo dimenzijo, v kateri sta poslušnost in življenje na kolenih najvišji ideal. Tukaj ni kruha zame!« je pravzaprav vesel, da lahko odide, zavpil Superman, dvignil desno roko, stisnil pest in odletel skozi vrata.
»Tukaj ni kruha zate! A misliš, da ga zame pa bo? Ti domišljava leteča zastava! Naslednji!« je izza šipe kričal vidno razburjen državni uradnik.
»Kdo je bil ta stric?« je vprašal fantek svojo babico, ki je stala na koncu vrste.
Babica se mu je nasmehnila in v mislih obračala odgovor. Blagovna znamka iz prejšnjega stoletja. Izvoznik demokracije in kapitalizma po svetu. Rad frči po svetu in kuha vojne. V nekdanjem tako imenovanem tretjem svetu je napravil ogromno škode. Tudi nam je z domišljenim marketingom pred dvajsetimi leti vsilil svoje smeti in drugorazredne izdelke.
Potem je vnučka nežno pobožala po laseh in mu zašepetala na uho:
»Včasih, ko sem bila mlada, se mi je zdel velik frajer.«
